Gozd

Zelo veliko klasičnih pravljic se vsaj delno odvija v gozdu. Razlog seveda ni le preprosto dejstvo, da je bilo v časih, ko so pravljice nastajale, okrog nas bistveno več gozdov kot jih je danes. Gozdovi imajo pomembno mesto v pravljicah predvsem zaradi predstav, ki jih zbujajo v nas, poslušalcih.
Gozdovi so mračni, nevarni, neznani, kot se majhnemu otroku pogosto zdi življenje odraslih. Gozd ni vedno neprijazen, saj v njem lahko naletimo tudi na zanimiva in koristna bitja, a vedno ostaja nepredvidljiv, saj v njih lahko srečamo volkove (Rdeča kapica), razbojnike (Bremenski mestni godci)  ali čarovnice (Janko in Metka). V gozd nas lahko odpeljejo, ker je tako naročila mačeha (Sneguljčica), ali pa kar sam pride k nam (Trnuljčica).
Zdi se, da nas pot v gozd (neznano) vedno pomembno spremeni.

Janko in Metka sta bila v gozd odpeljana kot nebogljena otročiča, a sta se vrnila kot prava zmagovalca v bitki, imenovani življenje. Podobno velja za junake pravljic Mizica, pogrni se, Sneguljčica, Rdeča kapica in številne, ki se morajo v gozdu zares ali vsaj simbolično izgubiti, da bi se našli kot zrele, odgovorne osebnosti, pripravljene za življenjske izzive.

V številnih pravljicah pot do cilja vodi skozi gozd


Gozd po mnenju psihoanalitikov predstavlja nezavedno, pošasti in živali v gozdu so naši nagoni, ki bi jih kot odgovorni odrasli morali znati obvladati (premagati čarovnico, dobiti pomoč od medveda). Junaki v pravljicah so v gozdovih postavljeni pred izzive, na katere odgovorijo pravilno (ali so njihova dejanja pravilna ali ne, seveda določa družba, v kateri je določena pravljica nastala), revežu na primer podarijo zadnji košček kruha ali pol plašča in so za to kasneje nagrajeni, ali napačno, za kar so kaznovani.

Gozd torej predstavlja svobodo v vsej njeni lepoti in grozovitosti.