četrtek, 15. december 2011

Ogledala v pravljicah

Ogledalo ima v pravljici vedno poseben pomen. Verjetno je prvo čarobno ogledalo, na katerega pomislimo, v pravljici o Sneguljčici in sedmih palčkih, kjer ljubosumna mačeha v ogledalu preverja svojo lepoto in, kar je še pomembneje, prek ogledala sledi svoji tekmici.


Ogledala najdemo v številnih drugih pravljicah, v Perraultovem Sinjebradcu na primer ogledala, ki so jih nekoč izdelovali iz poliranega srebra, simbolizirajo njegovo izjemno bogastvo, v Andersenovi Snežni kraljici se zgodba začne in zaplete s čarobnim ogledalom, v katerem je bilo vse videti popačeno, zato je tudi lahko drobec takšnega zrcala povsem spremenil značaj dečka, v katerega se je zabodel, ogledalo je ne nazadnje tudi vstopnica v drug, domišljijski svet, kamor skozenj vstopi Alica ob svojem drugem potovanju v Čudežno deželo.

Ogledala imajo torej v pravljicah vsaj dve pomembni vlogi: zaradi svoje cene poudarjajo imetnikovo moč, zaradi sposobnosti odseva pa vnašajo čarobnost, potrebno za spremembo. In le kje so spremembe pričakovane bolj kot v pravljicah?

Pred ogledalom se dekleta lepotičijo, ko postajajo ženske in kasneje spet pred ogledalom žalostno ugotavljajo, da se jim čas izteka, a jim je seveda v tolažbo lahko spoznanje, da s tem delajo prostor svojim otrokom (če jih imajo in se znajo s tem sprijazniti).

Ogledala nas lahko s svojim odsevom povsem zasvojijo, kot se je zgodilo Narcisu, omogočajo nam komunikacijo, kot to opravlja čarobno ogledalo v zgodbi o Lepotici in zveri, lahko pa so tudi smrtonosna, kot v mitu o Meduzi.

Nič čudnega, da se jih drži toliko vraževerij. Da razbito ogledalo prinaša sedem let nesreče, verjetno izhaja iz njihove cene, saj so ljudje, posebej otroci zaradi takšne grožnje z ogledali seveda ravnali previdneje, kot bi sicer, marsikje še danes pokrivajo ogledala v hiši pokojnika, saj bi se njegova duša lahko zmedla v odsevu in ne bi našla poti na drugi svet, zanimiva pa je tudi vraža, po kateri črepinje ogledala, zakopane pod hišni prag varujejo dom pred zlimi duhovi.

Zato torej ... previdno z ogledali!

iPhone, iOS, Mac OS,HowTo guide, tutorial, Apple News, Jailbreak.
http://www.pingapple.com

Keeping It Simple Bridging Loans, Business Finance Kept Simple!
http://kisbridgingloans.co.uk

sobota, 12. november 2011

Pravljično število sedem

Številka sedem je ob številki tri najpogosteje omenjana kot pravljična. V pravljicah se zares zelo pogosto pojavlja. Naštejmo nekaj primerov:

Naslovi Grimmovih pravljic: Sneguljčica in sedem palčkov, Sedem krokarjev, Sedem Švabov, Volk in sedem kozličkov.

V pravljicah se pojavljajo sedemmiljski škornji, pogumni krojaček ubije sedem muh na en mah, Sinbad gre na sedem potovanj ...

Analitiki so šteli in odkrili, da se številka sedem v Grimmovih pravljicah (mimogrede, v času življenja bratov Grimm je izšlo sedem izdaj) dejansko pojavlja pogosteje od vseh ostalih številk, kar 161-krat, medtem ko, denimo, šestico najdemo le 90-krat in osmico 24-krat.

Tudi v Bibliji je sedmica priviligirana, saj se pojavi kar 320-krat (šestica 199-krat in osmica 117-krat), izvemo na primer, da je bil svet ustvarjen v sedmih dneh, naštetih je sedem smrtnih grehov (jezo, pohlep, lenoba, ponos, poželenje, zavist, požrešnost), beremo o sedmih nadlogah, sedmih pečatih, sedmih zakramentih, sedemkrat so obkrožili Jeriho ...

Sedem antičnih čudes

































Zakaj ravno sedem?

Ena izmed boljših teorij govori o poganskem izvoru sedmice. Kot je znano, je krščanstvo v svoje nauke in zapise spretno vpeljevalo številne poganske običaje, kar je zagotovo eden poglavitnih razlogov za uspešen razvoj krščanske vere.

Ljudje so si pri iskanju odgovorov na različna vprašanja od nekdaj pomagali z nadnaravnimi bitji. Zavedali so se (vsaj megleno) pomena Sonca in Lune, pa tudi planetov, vidnih s prostim očesom. Ker jih je bilo kskupaj sedem, je bilo tudi bogov sedem (Egipčani so imeli sedem bogov, Perzijci sedem svetih konj, jogiji sedem čaker ...), v Islamu je znanih sedem nebes, seveda astrologom ob merjenju časa ni preostalo drugega, kot ugotoviti, da je v tednu ravno sedem dni ...

Moč števila sedem se je še okrepila z razglasom papeža Gregorja Velikega v 6. stoletju, ko je trem božjim krepostim (vera, upanje, ljubezen) dodal še štiri posvetne (pogum, pravičnost, preudarnost in zmernost), ki se lahko uprejo že naštetim sedmim smrtnim grehom.

Seveda lahko najdemo kopico posebnosti, povezanih s tem praštevilom, od dejstva, da je sedmica najpogostejši rezultat metanja dveh kock (za to je zaslužna statistika, ne mistika) in sedem vsota pik na nasprotnih ploskvah igralnih kock (tako so pač zasnovane), do matematičnih čirečar v vektorskih prostorih ali deljenju s sedmico.

Že dolgo nazaj sem nekje bral, da je sedem število, ki ga največ ljudi lahko oceni na pamet brez posebnega štetja. Če nekdo na hitro vidi skupino predmetov, bo pri sedmici še lahko pravilno povedal, da jih je sedem, pri osmici pa se bo že bistveno večkrat zmotil. Morda gre torej le za povsem fiziološki domet našega kratkoročnega možganskega pomnilnika. Pri številki, večji od sedem moramo pač preklopiti na 'trdi disk'.

Dejstvo je, da smo se ljudje skozi zgodovino marsikdaj številki sedem tudi prilagodili: sedem svetovnih čudes bi bilo prav lahko osem ali dvanajst, sedem morij je bilo včasih eno samo, danes pa jih poznamo neprimerno več, sedem celin poznajo v ZDA (kjer ob Antarktiki štejejo posebej Severno in Južno Ameriko), nas pa so še učili o petih, kar je mogoče razložiti tudi s tem, da je krščanska vera v ZDA precej bolj prepletena s šolskim sistemom, kot je bila (in je še vedno) pri nas.

Če poskušam povezati sedmico v pravljicah (poganske) s sedmico v religiji (korak naprej od poganskega), lahko omenim kar pravljico Janko in Metka, v kateri že nepoučen bralec najde kopico namigov na krščansko vero (bele ptice, ki vodijo zablodela otroka, prečkanje vode ob povratku domov, obračun s predstavnikom poganstva v ognju ...), ki je tako globoko zaznamovala Grimma, da sta starejšo, francosko verzijo, predelala tudi v enem, vsaj kar se simbolike števil tiče, bistvenem elementu - v francoski različici je bilo otrok sedem.

Sedmica je verjetno v pravljicah in vraževerju tako pomebna, ker predstavlja relativno veliko, vendar še ne nepredstavljivo številko. Sedem let nesreče se sliši grozno, a je še vseeno znosno. Ker se v pravljicah, podobno kot v številnih religijah nenenehno poudarja vztrajnost in potrpežljivost, je sedem torej več kot primerna številka.

Ker pa se tudi pravljice sčasoma kultivirajo, lahko že na primer v Andersenovih pravljicah najemo številko sedem bistveno težje. V tem trenutku se domislim le sedmih bratov v Divjih labodih.

Svet se spreminja, in sedmica, kot kaže, nekoliko izgublja svojo moč.

ponedeljek, 17. oktober 2011

Velikani

Velikani so bili nekdaj redni gostje v pravljicah, a zdi se, da sčasoma tudi tam izumirajo. Kadar govorimo o velikanih, je vedno čutiti njihovo pripadnost nekemu staremu, zastarelemu, celo preživetemu redu, ki se mora umakniti nečemu novemu, mlajšemu, sodobnejšemu, okretnejšemu, iznajdljivejšemu. No, v sodobnejših pravljicah je vendarle mogoče najti velikane, ki premorejo nekaj pameti in niso pošastnega videza. Kaže, da se morajo za preživetje prilagajati tudi oni ...

Velikan Cormoran na plenilskem pohodu
Velikane na več mestih omenja Biblija. Izvemo na primer, da so se Kajnove hčere poročale s pripadniki rodu velikanov, o kateirh sicer ne dobimo podrobnejših podatkov, a očitno je, da izvirajo od nekje daleč, morda s samega začetka sveta, in da so verjetno prav oni človeški rod spridili do te mere, da lahko naš planet očisti le še uničujoča povodenj. Kasneje spoznamo Samsona, ki ga ukane zvijača (ženska) in Goliata, ki ga premaga tehnologija (prača).

Velikanov ne manjka v grški, rimski, germanski, nordijski ali indijski mitologiji. Povsod se ponašajo z veliko fizično močjo (pomislimo le na Atlasa, ki na plečih drži nebo), a niso posebno obdarjeni s pametjo (spomnimo se na kiklopa iz Odisejade).

Tudi v grbu Islandije najdemo velikana

V pravljicah so verjetno najbolj znani boji Jakca z velikani, ki jih najdemo v Angliji in bližnji okolici. Pravljica Jakec in fižolovo steblo govori o mladem, pogumnem in lahkomiselnem Jakcu, ki pride v velikanov grad, iz katerega postopno odnaša vse večje zaklade, dokler v vrhuncu zgodbe velikan med zasledovanjem ne omahne v globino.

Psihologi velikane v pravljicah enačijo s starši, najpogosteje z očeti (velikanov je v pravljicah precej več kot velikank, morda še najbolj znana velikanka, nastopa v Perraultovi inačici Trnuljčice), ki otroku ne predstavljajo izziva le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zaradi zakladov, ki jih čuvajo. Pomislimo le na kovance, ključe, ure in podobne lesketajoče predmete privlačnega videza in velike simbolne moči, ki jih velikani/očetje ljubosumno čuvajo zase, otroci pa zato toliko bolj hlepijo po njih.

Otrok se mora v pravljici in v življenju prej ali slej spopasti z velikani, pomembnimi in vplivnimi osebami, ki jih mora prelisičiti, saj v neposrednem odprtem spopadu nima nobenih možnosti za zmago. Pravljice nas učijo, da se morajo velikani tako ali drugače umakniti in prepustiti svoje zaklade mlajšim, pametnejšim, iznajdljivejšim.

Starši morajo narediti prostor svojim otrokom.

Staro se mora umakniti novemu. Pravjice z velikani torej učijo otroke in starše!

torek, 06. september 2011

Žaba

V pravljicah se žabe pojavljajo pogosto, njihova vloga pa ni niti izrazito pozitivna, niti negativna. V klasičnih pravljicah, med katerimi je gotovo najbolj znana Žabji kralj  (v angleščini ga običajno prevajajo z Žabji princ, kar je verjetno korektnejši prevod) bratov Grimm žabec simbolizira plodnost in spolnost.

Žabec za kraljevo mizo
Princesino zavračanje žabca psihologija razlaga s procesom odraščanja in postopnega spejemanja spolnosti. sprva je žabec ne zanima, nato do njega čuti odpor, a ko odpor premaga, v žabcu najde princa, s katerim se lahko poroči in si omisli družino. Čeprav sta brata Grimm v kasnejših različicah te pravljice črtala že samo omembo postelje, ne smemo pozabiti, da je bila ena izmed žabčevih zahtev spanje v prineskini postelji, in da je starejših inačicah (tudi pred Grimmoma) to tudi storila.
Seveda tudi ni naključje,  da je prav žaba tista, ki v Trnuljčici prinese novico kraljici, da bo po dolgotrajnem čakanju na otroka končno postala mati.
Žabe so starodavni simbol spolnosti in sreče. V egipčanski mitologiji je bil pojav žab povezan s poplavami Nila, po katerih je prst postala rodovitna in okoliško prebivalstvo se je lahko zaneslo na pridelek. Eden starih egipčanskih bogov je bil upodobljen kot žaba, žabe so ena izmed nadlog, s katerimi je bog kaznoval faraona, ki ni držal dane besede Mojzesu, da v zgodbah simbolizirajo spolnost in plodnost v povezavi z odraščanjem (v Žabjem kralju s prevzemanjem odgovornosti, saj je bistvo pravljice, da je treba držati dano besedo), pa je verjetno povezano z njihovo preobrazbo, ki je v primerjavi z nam bolj domačimi sesalci precej bolj nenavadna.
Po starodavnem kitajskem verovanju žaba simbolizira srečo, tudi na Škotskem je še živ običaj podarjanja žab ob vselitvi v novo hišo ali postavljanja kamnitih žab v vrt.
Sodobna biologija uvršča žabe med najzanesljivejše pokazatelje kakovosti okolja. Ker so občutljive, v primeru onesnaženja izginejo med prvimi živalmi. Kadar se torej srečamo z žabo, bodimo veseli!

nedelja, 21. avgust 2011

Jabolko

Jabolka imajo v pravljicah pomembno vlogo. Najprej moramo vedeti, da je z besedo jabolko lahko označeno marsikaj, saj so menda do konca srednjega veka in še dalj imenovali jabolka kar vse nejagodičasto sadje, vključno z oreški in celo nekaterimi podzemnimi plodovi. Še danes je v francoščini krompir 'zemeljsko jabolko', prav tako so imenovali v stari angleščini kumaro, paradižnik je bil ob prihodu v Evropo razglašen za 'ljubezensko jabolko' ...


Sadje je dolgo predstavljalo najpomembnejši del človeške prehrane, ne nazadnje sta Adam in Eva v raju živela le od sadja. In zaradi prepovedanega sadeža, katerega imena v bibliji sicer ne izzvemo, a je sčasoma obveljalo, da gre za ravno za jabolko (nekaj je bilo pač treba narisati), sta bila iz raja tudi izgnana.

Sadje je za prehrano primerno le, če je zrelo. Uživanje nezrelega sadja prinaša s seboj težave. Tako ne čudi, če jabolka v mitologiji, religiji in pravljicah povezujemo z zrelostjo. Spet se spomnimo Adama in Eve, ki sta s pomočjo jabolka zakorakala na samostojno življenjsko pot. Za svoja dejanja sta morala prevzeti odgovornost. In najbrž ni naključje, da je v kazni, ki ju doleti zaradi jabolka, govora o trdem delu, bolečini in spolnosti (na jabolko lahko gledamo tudi kot vir semen za nova drevesa).

Številne pravljice povezujejo jabolka z dozorevanjem glavnih junakov ali junakinj. Pri nas je gotovo najbolj znano jabolko, ki ga Sneguljčica dobi od svoje mačehe. Če so ji prej palčki še lahko pomagali, jo ohranjali v nekem neodraslem stanju, kjer se kljub nesporni lepoti še ni razvila v pravo žensko, je bil po jabolku za rešitev potreben princ, pravi moški, s katerim je lahko zakorakala v pravo življenje. Ali je naslovna junakinja v tem primeru za naše pojme preveč pasivna, je drugo vprašanje, a v časih bratov Grimm je bilo takšno dojemanje sveta splošno sprejeto.

Le malo manj znana je pravljica o zlatih jabolkih, kjer se trije bratje zapored spopadejo s skrivnostjo kraje jabolk z vrta. Za končni uspeh so potrebne vztrajnost, prebrisanost in moč, torej same lastnosti, ki jih lahko povežemo s (spolno) zrelostjo. Izpeljank pravljice o zlatih jabolkih lahko najdemo na stotine. Poljska različica ima naslov Steklena gora, arabska govori o smejočem in jokajočem jabolku ...


V vseh primerih je jabolko povezano s tveganjem. Spomnimo se le prepira boginj Atene, Here in Afrodite, ki so izbrale Parisa za oceno svoje lepote. Ko se je odločil, kateri eni izmed njih bo dal jabolko (če dobro premislimo, v danem položaju ni mogel izbrati drugače, kot da je užalil preostali boginji), je obsodil na smrt stotine junakov. Ko sežemo po prepovedanem sadežu, preprosto ni več poti nazaj!

sreda, 10. avgust 2011

Smrt

Ena od lastnosti klasičnih pravljic, po katerih se razlikujejo od sodobnih slikanic, je gotovo odnos do smrti. V slikanicah je smrt še vedno dokaj tabuizirana, če pa je o smrti že govora, je slikanica posvečena predvsem procesu slovesa, žalovanja, sprijaznjenja. Primera slikanic, ki govorita o smrti, sta Čez veliko reko in še boljša Ptičje petje.

Zdi se, da je v klasični slikanici smrt prisotna na vsakem koraku. Včasih se pojavlja kar kot literarni lik, kot na primer v Andersenovem Slavcu.



Smrt se v pravljici lahko pojavi kar kot eden nastopajočih likov, kot v Maski rdeče smrti Edgarja Allana Poeja


Še pogosteje se s smrtjo srečamo kot z dogodkom, ki nekaj sproži. Kralj leži na smrtni postelji, kdor najde zdravilo zanj, dobi roko njegove hčere ... Ali pa se sinovi ob smrtni postelji pripravljajo na prevzem dediščine, vendar morajo pred tem opraviti še pomemben preizkus. Ali pa je za nek izjemen dosežek na voljo mamljiva nagrada (na primer roka kraljeve hčere), a neuspešne čaka smrtna kazen. Čeprav je smrt tudi v tem primeru lahko predstavljena zelo plastično (poraženci se spremenijo vkamne ali njihove glave nataknejo na kol ...), ni predstavljena kot najpomembnejši dogodek v zgodbi, ampak kot pretnja, zaradi katere junakova dejanja dobijo posebno težo.

Smrt je lahko predstavljena še bolj simbolno. V Sneguljčici, ki ji uspe 'umreti' kar trikrat, deluje že skoraj komično, saj je ves čas jasno, da bo po smrti prišla spet rešitev. V Trnuljčici izvemo, da je smrt le dolg spanec, v Rdečo kapico je prepričljivo vključena predstavitev simbolnega ponovnega rojstva ... V vseh treh klasičnih primerih, se po 'smrti' življenje naslovnih junakinj šele začenja.

Se pravi, da lahko potegnemo približen zaključek. Če v sodobni slikanici o smrti govorimo kot o koncu, s katerim se moramo sprijazniti in poiskati tolažbo, je v klasični pravljici smrt del procesa odraščanja, prevzemanja odgovornosti, torej del naravnega reda. Seveda je strašna, a če dobro premislimo, je strašna tudi svoboda. In kakšna je druga možnost?

torek, 17. maj 2011

Zmaj

Zmaji spadajo med najstrašnejše in najbolj občudovanja vredne nasprotnike v pravljicah. Zanimivo je, da jih najdemo tako v vzhodnjaški kot zahodnjaški mitologiji, vendar se njihove vloge kar precej razlikujejo.

Zmaj je mogočno bitje

Na vzhodu zmaj simbolizira srečo, modrost in dolgoživost. Osebe, rojene v letu zmaja (kitajski horoskop), veljajo za poštene in pogumne. Zmaji z vzhoda so lahko moškega ali ženskega spola, pogosto se pojavljajo v vlogi pomočnikov, vedno pa si zaslužijo spoštovanje.

Mitologija zahoda je zmajem manj naklonjena, čeprav jim ne odreka izjemnih moči. Zmaji (običajno so moškega spola) pogosto čuvajo zaklade (torej predstavljajo oviro na poti do bogastva) ali ogrožajo princeske (se pravi, da predstavljajo tekmeca v iskanju družice, še ene stopnje na poti doseganja osebne zrelosti). Grška beseda za zmaja ima dva izvora, eden govori o veliki kači ali kuščarju, drugi o jasnem vidu. Ker znajo zmaji leteti, imajo seveda odličen pregled na dogajanjem, torej jasno vidijo širšo sliko, kot se to tudi pričakuje od zrele odrasle osebe.

Zmaji so v vseh kulturah sveta povezani z osnovnimi, najmočnejšimi in najbolj surovimi silami narave. Največkrat bruhajo ogenj, včasih led ali strup, kar pomeni, da razpolagajo z izjemno močjo uničevanja. Čeprav stare legende zmaje uvrščajo tudi med ustvarjalce, je z leti v ospredju ostala predvsem njihova zmožnost uničevanja, zaradi česar so jih pravljični junaki neusmiljeno napadali, dokler niso zmaji praktično izumrli.
 
Zmaja z več kot eno glavo je dandanes težko najti

Zmaji se v sodobnejših pravljicah ne pojavljajo le manj pogosto, tudi njihova podoba se je spremenila. Večglavi zmaji so postali le malo večji kuščarji, njihova zvijačnost je pozabljena, postali so navadne surovine, ki spadajo le še na smetišče zgodovine. Pri tem ne gre le za praktične razloge (lažje je na primer narisati zmaja z eno kot zmaja z dvanajstimi glavami), skoraj zagotovo je glavni krivec naraščajoča samozavest človeka, ki se narave iz leta v leto vse manj boji in jo vse bolj dojema le kot sredstvo v službi lastnih interesov.

Zmaji so postali celo smešni

Toda tudi človeka zgodovina ni ravna črta in zmaji se v zadnjih letih vračajo v literaturo. Njihova priljubljenost narašča, pod svoje okrilje so jih vzeli naravovarstveniki (kajpak, po mnogih legendah so svet ustvarili ravno zmaji), v njihova žrela se spet vračajo inteligentni stavki. Čeprav so v zadnjih stoletjih zmaji iz občudovanja vrednih mitoloških bitij celo v grbih nazadovali do stopnje usmiljenja vrednega krokodila, lahko rečemo, da se njihova zgodba vendarle še ni končala.


Kdor hoče v življenju uspeti, mora še vedno obvladati/premagati/prelisičiti zmaja!

Zmaji ščitijo številna mesta in dežele

nedelja, 24. april 2011

Dana beseda in prelomljena obljuba

V številnih pravljicah celoten zaplet sloni na dani besedi. Seveda je besedo lažje dati, kot obljubo izpolniti. Pomislimo le na Rdečo kapico, kjer je deklica materi vse lepo obljubila, a vseeno nasedla sladkobesednemu volku. Ali na ne prav bistro Sneguljčico, ki je palčkom kar trikrat obljubila, da ne bo odpirala vrat, pa jo je mačeha vsakokrat pretentala. V taisti pravljici se lahko spomnimo še na lovca, ki je zlobni kraljici obljubil, da bo pokončal Sneguljčico, a ji nato v dokaz prinesel drobovino živali. Seveda je vsak od naštetih, ki niso držali besede, zašel v težave. V resne težave!

Sneguljčica ni zmogla držati obljube palčkom

Še ni dovolj? V zgodbi Lepotica in zver lepotica obljubi, da se bo vrnila, a se ne. Zver od razočaranja skoraj umre, a na srečo se Lepotica še pravočasno zave napake, zato je konec srečen. Prav tako srečno se zadeva konča v Žabjem kralju, kjer princesa misli, da je obljuba, dana žabcu, ne zavezuje, a jo kralj opomni, da je dana beseda pač dana beseda. Ko ga uboga, se dogodki odvijejo v vsestransko zadovoljstvo.

Kaj pa, če je bila beseda dana pod prisilo, ali je junak (tisti, ki je besedo dal) zaslutil, da se mu v primeru izpolnitve obljube ne piše nič dobrega? Aladin iz tisoč in ene noči na primer tako izigra čarovnika in si izbori ogromno bogastvo. Podobno se odloči vojak iz Andersenovega vžigalnika, ki ogoljufa čarovnico in strašno obogati. Toda oba junaka prav hitro zabredeta v hudo stisko in veliko napora je treba, da se jima sreča spet obrne.

Dana beseda torej tudi v takšnem primeru nekaj velja in kazen za figo v žepu je huda. V redu, v obeh zadnjih primerih sta besedo dala pripadnika najnižjih slojev, kjer v boju za preživetje čast morda ne pomeni toliko, kot v svetu plemstva. Kaj pa princesa v Gosji pastirici?

Gosja pastirica je morala skrivati svoje poreklo

Ko njena služabnica izsili zamenjavo vlog in obljubo, da živi duši ne bo izdala, kdo je v resnici, je princesa ujetnica same sebe, oziroma družbenih pravil, s pomočjo katerih je bila vzgojena. Njen položaj je težaven celo za pravljične razmere. Ostala je brez doma, izgubila svoj položaj, premoženje (robček), poslednjega prijatelja (konja), čast je pravzaprav vse, kar jo še dela princeso, sicer bi prav lahko dokončno sprejela vlogo gosje pastirice, ki ji jo je namenila močnejša in iznajdljivejša služabnica.

Toda, kot je v pravljicah in v življenju že kar v navadi, se pojavi pomočnik, ki izve resnico z zvijačo. Če princesa že ne more povedati svoje zgodbe živi duši, jo lahko pove v peč (skozi cev pa jo sliši kralj in tako lahko nemudoma popravi krivico)!

Dana beseda v pravljici torej vedno nekaj velja, kar je logično, saj so pravljice nastajale v času in okolju, kjer je obljuba zares nekaj veljala. V sodobni demokratični družbi so obljube v najboljšem primeru vezane na iztek mandata, volilni program (zapisana zbirka obljub) prav kmalu postane koalicijska pogodba, pogodba dobiva anekse, lažnivci in goljufi niso kaznovani, ampak terjajo odpravnine in odškodnine in na koncu kaj hitro pozabimo kdo pije in kdo plača.

No, plačamo kar vsi, saj v dano besedo le redko kdo še verjame. Zakaj le, saj vendar pripada nekemu drugemu, pravljičnemu času, zdaj pa imamo pravni red, kar pomeni, da prelomljeno obljubo in njene posledice zlahka spravi v red spreten pravnik ...
Auto backlinks service
http://www.seoforvn.com

torek, 12. april 2011

Pravljično število tri

Prepoznamo enega najprepoznavnejših slovenskih simbolov?

 V pravljicah se določena števila pojavljajo večkrat od ostalih. Nekatera so za pravljice tako značilna, da jim pravimo kar 'pravljična števila'. Med vsemi je najpogostejše prav gotovo število tri, ki ga najdemo že kar v naslovih: Volk in trije prašički, Trije možički v gozdu, Tri revne deklice, ...) in še pogosteje v vsebini.



Zakaj ravno tri?

Naštejmo nekaj možnosti:

1. Število tri v številnih religijah simbolizira popolnost. Če sta dva par in s tem tvorita neko nasprotje (moški - ženska, vroče - mrzlo, dan - noč, ...) je trojka očitno nad dvojko, saj nasprotje presega, ima moč združevanja, iz dveh točk lahko naredimo le črto, iz treh že lik. V krščanstvu poznamo Sveto trojico, podobna troedinost je znana v hinduizmu in budizmu, stari Grki so poznali tri gracije in tri furije, celo nekatera ameriška indijanska plemena so izdelala svoj tridelni model sveta, ki je presenetljivo podoben nam najbližjemu krščanskemu: zgoraj, spodaj in vmes, nebesa, pekel in vice, kar nas pripelje do naslednje točke.

2. S številom tri lahko pregledno razdelimo marsikatero celoto, na primer čas (preteklost, sedanjost, prihodnost), prostor (levo, desno, na sredi), zgodbo (uvod, jedro, zaključek) ...

3. Številka tri je za pripoved zanimiva vsaj iz treh (ja, nalašč) razlogov:

- omogoča stopnjevanje (hiter, hitrejši, najhitrejši ali bakren, srebrn, zlat), kar daje napetost zgodbi in v poslušalcu zbuja pričakovanja (čeprav pričakuje, da bo uspelo šele tretjemu bratu, že iz poskusov prvih dveh poskuša sklepati, kako se bo zgodba razvila)
- omogoča ponavljanje (ko se nekaj v zgodbi trikrat ponovi, je jasno, da o dogajanju nima smisla več razpredati, saj se je že razvilo do skrajnosti, ali pa je junak opravil s toliko ovirami, da mu tudi morebitne dodatne ne bodo več predstavljale omembe vrednih izzivov), a brez zavlačevanja z nepotrebnim naštevanjem
- daje ritem (če se nekaj zgodi dvakrat, je lahko naključje, če se trikrat, je pravilo), kar je znano tudi iz matematike (za ugotavljanje zaporedij potrebujemo tri števila, saj iz dveh še ne moremo sklepati, kam se bo zaporedje razvilo) in glasbe (pomislimo le na akorde, ki jih tvorijo vsaj trije toni).

4. Psihoanalitiki so poudarjali moč številke  tri, ki jo ima ta na otroka. Otrok med odraščanjem počasi spoznava svet, v katerem najprej dojema sebe v odnosu z okolico in nato s posamezniki, kjer najpomembnejšo vlogo igrata mati in oče, on pa je tretji. Prav zato so v pravljicah za otroke običajno glavni junaki najmlajši, saj se otroški poslušalci z njimi najlažje poistovetijo. Posebej so jim simpatični, če so povezani s kakšno fizikalno oviro, kot je na primer najslabši konj za na pot, saj se otroci ob spoznavanju sveta nenehno zavedajo, da so majhni, nebogljeni, šibki, nevedni, se pravi, da jih pestijo številne pomanjkljivosti.

5. Številka tri je zelo zanimiva z dramskega vidika. Klasičen primer zapleta, ki že v osnovi veliko obeta, je ljubezenski trikotnik. Dokler govorimo o paru, lahko ugibamo le o srečnem ali nesrečnem razpletu, ko so v igri trije, je jasno, da bo vsaj eden potegnil kratko. Bralec uživa v ugibanju in številnih presenečenjih, ki mu jih lahko pisec ob tem pripravi. Mimogrede: v shakespearjanskem gledališču je bila publika menda razdeljena na tri dele: pred, levo in desno od odra, zato so igralci pogosto nagovarjali vsak del publike posebej, se pravi, da je bila na delu spet pripovedovalska trojka.

Številka tri torej lahko pomeni marsikaj, a v pravljicah jo zagotovo brez težav povežemo z vztrajnostjo, saj mora junak za uspeh nekaj trikrat ponoviti, premagati tri naloge ali pa se nalog lotijo trije junaki, ki dejansko vsi skupaj upodabljajo le enega na različnih stopnjah razvoja. Prav zato je pravljica o treh prašičkih v svoji najstarejši različici (prva dva pujska volk poje) vseeno pravljica s srečnim koncem (otroku je jasno, da se je zanj, ki je vendar tretji in se prepozna le v tretjem pujsku, vse dobro razpletlo).

Agence web marketing
http://www.all-website.com

četrtek, 31. marec 2011

Hudobna mačeha

Vsaka dobra zgodba potrebuje negativca in mačehe so v pravljicah v tej vlogi že kar priviligirane. Zakaj ravno mačehe?

Pravljice so seveda stare zgodbe, vsekakor iz časov bistveno slabšega zdravstvenega varstva, zato se je pred nekaj stoletji gotovo pogosto zgodilo, da je otrok (ali več otrok, ne pozabimo, pred stoletji je bila rodnost večja, saj ni bilo nerazvito le zdravstvo, ampak tudi kabelska televizija) ostal brez enega od staršev. Če je bila to mama, je iz povsem praktičnih razlogov lahko dobil drugo mater (rekli so ji tudi pisana mati, a ne zaradi sloga oblačenja, temveč zaradi njene pravne, zapisane vloge matere, ki je bila na papirju enaka vlogi prave mame, v resnici pa življenje ni vedno izenačeno z zapisi v pravniških bukvicah), s katero je lahko prišel v resne spore. Komu bo dala mačeha prednost - otrokom, ki so njeni v resnici, ali tistim, ki jih je dobila spotoma, ker jih je mož ravno pripeljal v zakon? Da, Pepelka že ve. Tudi Janku in Metki je bilo hitro jasno, da daje mačeha v boju za preživetje prednost sebi in ne pastorkama. Ne pozabimo niti na ljubosumje Sneguljčičine mačehe do odraščajoče deklice, ki je zasenčila njeno lepoto ...

Mačeha je osupnila ob pogledu na Sneguljčico

Ampak zakaj so se pravljice spravile ravno na ženske? Saj so vendar umirali tudi očetje in za vsako vdovo, ki se je poročila z vdovcem,  enačba pokaže vdovca, ki se je poročil z vdovo!

Roko na srce, v literarni zgodovini ni težko najti primerov krušnih očetov (imenovanih po kruhu, ki so ga rezali svojim nepravim otrokom), a čas je pokazal, da so pravljice z mačehami bistveno bolj priljubljene. Bolj je ženšče zlobno, bolje za zgodbo. Zadeva gre tako daleč, da so negativci celo menjali spol. V francoski inačici Janka in Metke je bil oče (kar pravi, ne krušni) tisti, ki je otroke (tam jih je bilo sedem) hotel odpeljati v gozd, v novejši, ki sta jo zapisala in priredila brata Grimm, pa njegovo vlogo zasede mačeha.

Razlogi za mačehe so predvsem psihološki. Če hočemo verodostojen lik z neko globino, močjo, privlačnostjo (da, Pepelkina in Sneguljčičina mačeha sta bili, vsaj v 'izvirnikih' celo lepotici) in ga želimo zares od srca zasovražiti, je za to vlogo najprimernejša mama. Govorimo o pravi mami, tisti, ki otroku že mesece pred rojstvom priskrbi vse nujno in malo manj nujno potrebno za preživetje. Hrani ga, oblači, tolaži in po svojih najboljših močeh razvaja. Otrok je od nje povsem odvisen in ona mu poskuša v vsem ugoditi.

Toda nekega dne mu mora, če otrok vsaj približno normalno odrašča, reči ne. Takrat se otroku podre svet, razočaran je, jezen, počuti se izigranega. Seveda je jezen na osebo, ki ga je zavrnila, na svojo mamo. Toda to je še vedno njegova mama, njemu najbližja in najljubša oseba, najboljša oseba na svetu. Kako naj torej opravi s svojimi negativnimi občutki, ko je hkrati še vedno poln ljubezni, hvaležnosti in zaupanja do svoje matere?

Rešitev je v razdelitvi matere na dve osebi - pravo, ki se za nekaj časa umakne (v pravljici običajno umre) in nepravo, ki ji lahko brez zadržkov zameri za vse hudo, kar ga je (ali lik v pravljici, s katerim se poistoveti) doletelo. Ko je mačeha kaznovana (pogosto je kazen kruta, v Janku in Metki jo samo s smrtjo še poceni odnese), je pravljice konec in otrok se lahko pomirjen, saj je v domišljiji izživel svoja negativna občutja, stisne k pravi mamici v naročje. Življenje, v katerem bi ga sicer nenehno trgali hudi notranji boji, lahko mirno teče naprej.




Ja, le kam bi prišli brez mačeh, teh pisanih mater?

torek, 08. februar 2011

Bel golob

V pravljicah se pogosto v vlogi pomočnikov pojavljajo ptice. Pripovedovalci in še posebej zapisovalci so vrsto ptice izbirali v skladu s svojim pogledom na življenje in okolje, v katerem so ustvarjali. Najbolj znana zapisovalca, brata Grimm, sta v nekaterih izmed svojih najbolj razvpitih pravljic uporabila belega goloba. V Trnuljčici imajo golobi zgolj vlogo pretežno spečih statistov, v Sneguljčici se pride golob kot zadnja žival poklonit Sneguljčici v stekleni krsti in ji glasno zaželi, da bi jo prišel odrešit princ, v Janku in Metki nastopi v vlogi vodnika, ki otroka vodi skozi gozd, najaktivnejši pa so golobi v Pepelki, kjer (vsaj v nekaterih izpeljankah) glavni junakinji pomagajo (ločevanje pomešanega zrnja, obleka za ples, izdajo prevaro polsester) in celo nastopijo kot orodje kaznovanja in maščevanja (goljufivima polsestrama izkljujejo oči).

Bel golob je znan simbol
 Morda omenimo še, da golobe in grlice, sicer sorodni, a različni vrsti, verjetno gre za najstarejše udomačene živali, literatura in zgodovina pogosto zamenjuje, zato obema vrstama ptic dajeta isto simboliko.

Bel golob ima močan simbolni pomen še izpred začetkov krščanstva. Zaradi svoje miroljubne pojave in pomirjujočega gruljenja je golob že pri primitivnih ljudstvih predstavljal tolažbo, nežnost in potrpljenje. Stari Slovani so verjeli, da golobi prenašajo duše umrlih v nebo, podobno vlogo so jim pripisovali tudi Kelti in Gali. V krščanstvu ima bel golob izrazito pozitivno vlogo. Spomnimo se na Noetovo barko, kjer prinaša upanje in nov začetek, zgodbo o Jonu (v hebrejskem jeziku Golob), ki ga je morala pogoltniti velika riba (po nekaterih virih morska pošast, po nekaterih kit), da je sprejel svoje preroško poslanstvo, ali Jezusa, na katerem je po krstu pristal bel golob.

Golob tradicionalno prinaša dobre novice
Golob simbolizira vero in (za)upanje, z belim golobom upodabljajo Svetega duha, po Freudu je beli golob podoba nadjaza, povsod v razvitem svetu je simbol sreče in miru, zaradi svoje okretnosti in diskretnosti, ki se je posebej izkazala pri izmenjavi skrivnih sporočil, so ga za svojega vzeli tudi zaljubljenci.

sreda, 12. januar 2011

Gozd

Zelo veliko klasičnih pravljic se vsaj delno odvija v gozdu. Razlog seveda ni le preprosto dejstvo, da je bilo v časih, ko so pravljice nastajale, okrog nas bistveno več gozdov kot jih je danes. Gozdovi imajo pomembno mesto v pravljicah predvsem zaradi predstav, ki jih zbujajo v nas, poslušalcih.
Gozdovi so mračni, nevarni, neznani, kot se majhnemu otroku pogosto zdi življenje odraslih. Gozd ni vedno neprijazen, saj v njem lahko naletimo tudi na zanimiva in koristna bitja, a vedno ostaja nepredvidljiv, saj v njih lahko srečamo volkove (Rdeča kapica), razbojnike (Bremenski mestni godci)  ali čarovnice (Janko in Metka). V gozd nas lahko odpeljejo, ker je tako naročila mačeha (Sneguljčica), ali pa kar sam pride k nam (Trnuljčica).
Zdi se, da nas pot v gozd (neznano) vedno pomembno spremeni.

Janko in Metka sta bila v gozd odpeljana kot nebogljena otročiča, a sta se vrnila kot prava zmagovalca v bitki, imenovani življenje. Podobno velja za junake pravljic Mizica, pogrni se, Sneguljčica, Rdeča kapica in številne, ki se morajo v gozdu zares ali vsaj simbolično izgubiti, da bi se našli kot zrele, odgovorne osebnosti, pripravljene za življenjske izzive.




V številnih pravljicah pot do cilja vodi skozi gozd


Gozd po mnenju psihoanalitikov predstavlja nezavedno, pošasti in živali v gozdu so naši nagoni, ki bi jih kot odgovorni odrasli morali znati obvladati (premagati čarovnico, dobiti pomoč od medveda). Junaki v pravljicah so v gozdovih postavljeni pred izzive, na katere odgovorijo pravilno (ali so njihova dejanja pravilna ali ne, seveda določa družba, v kateri je določena pravljica nastala), revežu na primer podarijo zadnji košček kruha ali pol plašča in so za to kasneje nagrajeni, ali napačno, za kar so kaznovani.

Gozd torej predstavlja svobodo v vsej njeni lepoti in grozovitosti.

ponedeljek, 03. januar 2011

Volk

V pravljicah se pogosto pojavljajo živali kot pomočniki ali nasprotniki. Kakšno vlogo običajno odigra volk?

Volk v Rdeči kapici simbolizira moškega, ki kljub na videz razumnemu obnašanju (zna se pogovarjati, prepričevati, pretvarjati) ne zmore nadzirati svojih nagonov (med drugim se tako nažre, da pozabi na previdnost), zato je živalska oblika zanj povsem primerna. Volk je v tej pravljici očitno nasprotnik, simbol divjine, nevarnosti, neznanega.

Toda v nekaterih drugih pravljicah volk nastopa kot pomočnik glavnemu junaku, torej ga poznamo v dvojni vlogi, včasih kot pozitiven in kot negativen lik. To je v skladu s splošnim odnosom ljudi do volkov, saj smo oboji družabna bitja, imamo veliko skupne zgodovine (pomislimo le na način lova, ki je pripeljal do postopnega udomačevanja volkov in nastanka psa), v določenih trenutkih smo si medsebojno pomagali, a bili vedno drug drugemu tudi konkurenca.

Znanih je veliko legend o volkovih, nam najbližja je verjetno tista o Romulu in Remu, dvojčkih, ki ju je vzgojila volkulja in sta ustanovila Rim. Prebrati jo je na primer mogoče tukaj.


Zelo zanimiva je povezava volka z žensko, saj ima po mnenju nekaterih raziskovalcev ravno volk s svojo neukročenostjo, povezanostjo z naravo in živalsko močjo od vseh divjih živali največ skupnega z žensko, ki se rodi z natanko istimi lastnostmi, a jih zaradi družbenih zapovedi zatre in s tem izgubi velik del same sebe. Potemtakem bi lahko rekli, da je Rdeča kapica pravljica o socializaciji (mi boste zamerili izraz udomačitvi?) ženske. Pravljica o divji ženski, ki umre, in deklici, ki se sprijazni z vlogo pohlevnega kužka. Smo zdaj še vedno prepričani, da ima ta pravljica zares srečen konec?