Pravljice so seveda stare zgodbe, vsekakor iz časov bistveno slabšega zdravstvenega varstva, zato se je pred nekaj stoletji gotovo pogosto zgodilo, da je otrok (ali več otrok, ne pozabimo, pred stoletji je bila rodnost večja, saj ni bilo nerazvito le zdravstvo, ampak tudi kabelska televizija) ostal brez enega od staršev. Če je bila to mama, je iz povsem praktičnih razlogov lahko dobil drugo mater (rekli so ji tudi pisana mati, a ne zaradi sloga oblačenja, temveč zaradi njene pravne, zapisane vloge matere, ki je bila na papirju enaka vlogi prave mame, v resnici pa življenje ni vedno izenačeno z zapisi v pravniških bukvicah), s katero je lahko prišel v resne spore. Komu bo dala mačeha prednost - otrokom, ki so njeni v resnici, ali tistim, ki jih je dobila spotoma, ker jih je mož ravno pripeljal v zakon? Da, Pepelka že ve. Tudi Janku in Metki je bilo hitro jasno, da daje mačeha v boju za preživetje prednost sebi in ne pastorkama. Ne pozabimo niti na ljubosumje Sneguljčičine mačehe do odraščajoče deklice, ki je zasenčila njeno lepoto ...
 |
| Mačeha je osupnila ob pogledu na Sneguljčico |
Ampak zakaj so se pravljice spravile ravno na ženske? Saj so vendar umirali tudi očetje in za vsako vdovo, ki se je poročila z vdovcem, enačba pokaže vdovca, ki se je poročil z vdovo!
Roko na srce, v literarni zgodovini ni težko najti primerov krušnih očetov (imenovanih po kruhu, ki so ga rezali svojim nepravim otrokom), a čas je pokazal, da so pravljice z mačehami bistveno bolj priljubljene. Bolj je ženšče zlobno, bolje za zgodbo. Zadeva gre tako daleč, da so negativci celo menjali spol. V francoski inačici Janka in Metke je bil oče (kar pravi, ne krušni) tisti, ki je otroke (tam jih je bilo sedem) hotel odpeljati v gozd, v novejši, ki sta jo zapisala in priredila brata Grimm, pa njegovo vlogo zasede mačeha.
Razlogi za mačehe so predvsem psihološki. Če hočemo verodostojen lik z neko globino, močjo, privlačnostjo (da, Pepelkina in Sneguljčičina mačeha sta bili, vsaj v 'izvirnikih' celo lepotici) in ga želimo zares od srca zasovražiti, je za to vlogo najprimernejša mama. Govorimo o pravi mami, tisti, ki otroku že mesece pred rojstvom priskrbi vse nujno in malo manj nujno potrebno za preživetje. Hrani ga, oblači, tolaži in po svojih najboljših močeh razvaja. Otrok je od nje povsem odvisen in ona mu poskuša v vsem ugoditi.
Toda nekega dne mu mora, če otrok vsaj približno normalno odrašča, reči ne. Takrat se otroku podre svet, razočaran je, jezen, počuti se izigranega. Seveda je jezen na osebo, ki ga je zavrnila, na svojo mamo. Toda to je še vedno njegova mama, njemu najbližja in najljubša oseba, najboljša oseba na svetu. Kako naj torej opravi s svojimi negativnimi občutki, ko je hkrati še vedno poln ljubezni, hvaležnosti in zaupanja do svoje matere?
Rešitev je v razdelitvi matere na dve osebi - pravo, ki se za nekaj časa umakne (v pravljici običajno umre) in nepravo, ki ji lahko brez zadržkov zameri za vse hudo, kar ga je (ali lik v pravljici, s katerim se poistoveti) doletelo. Ko je mačeha kaznovana (pogosto je kazen kruta, v Janku in Metki jo samo s smrtjo še poceni odnese), je pravljice konec in otrok se lahko pomirjen, saj je v domišljiji izživel svoja negativna občutja, stisne k pravi mamici v naročje. Življenje, v katerem bi ga sicer nenehno trgali hudi notranji boji, lahko mirno teče naprej.
Ja, le kam bi prišli brez mačeh, teh pisanih mater?
Ni komentarjev:
Objavite komentar