ponedeljek, 30. januar 2012

Zlato

Zlato ima v človeški zgodovini posebno mesto, zato igra pomembno vlogo tudi v pravljicah. Le spomnimo se na zlato ptico, lonce zlata, gosi, ki nesejo zlata jajca, ali Zlatolasko, pa nam bo brž jasno, da se dogajanje marsikatere pravljice vrti predvsem okrog te žlahtne kovine.

Zlato je mogoče v naravi najti samorodno, v obliki zrnc, zato je z zlatom prišel človek v stik že zdavnaj. Občudoval je njegov lesk, opazil njegovo izjemno sposobnost kovanja in vlivanja, največji vtis pa je gotovo naredila njegova neobčutljivost na vremenske tegobe. Zlato ne rjavi, kot večina drugih kovin, zaradi leska in barve se ga je hitro prijelo prepričanje, da je povezano s soncem.

Sonce pa je, jasno, osnovni pogoj za preživetje na našem planetu in najstarejše božanstvo, ki ga človeštvo časti še dandanes.

Zlat prstan simbolizira večnost in zelo spominja na Sonce

Zlato povezujemo z življenjem, zdravjem, modrostjo in popolnostjo. V pravljicah je junak pogosto nagrajen z zlatom, saj je njegova naloga običajno ravno doseganje modrosti, zrelosti, popolnosti ...

V pravljici o zlatih jabolkih je povsem jasno, da je zlato preizkus zrelosti. Brata, ki sta na straži zaspala, si nagrade pač nista zaslužila.

Toda čeprav je zlato pogost cilj, je v pravljicah dokaj jasno, da samo zlato ni dovolj. Špicparkeljc zna iz slame presti zlato, a si bolj od vsega želi otroka. V Jakcu in fižolovem steblu kokoš, ki nosi zlata jajca (materialna varnost), ni dovolj, treba je še po pojočo harfo (duhovni napredek). Tudi v Mizici, pogrni se imamo podobno situacijo. Osel, ki kašlja zlatnike, je nekaj vreden šele s palico v vreči, ki ga lahko zaščiti.

Zlato je dragoceno, a vseeno ga lahko iz tega ali onega razloga zmanjka. Spomnimo se še Andersenovega Vžigalnika, kjer vojak šele, ko potroši vse zlato in pade na samo dno, začne ceniti najdragocenejše, kar ima: vžigalnik, ki simbolizira moč in nadzor. Ker se je iz svojih napak nekaj naučil in dosegel primerno zrelost, lahko poslej zasluženo in nemoteno uživa v bogastvu.

Podobno misel lahko izpeljemo tudi iz nekaterih drugih pravljic, V Gosji pastirici zlati lasje razkrijejo kraljevsko poreklo dekleta, a šele njeno vztrajanje, da bo držala besedo, ji prinese končno nagrado: vrnitev družbenega položaja. V Žabjem kralju princesa izgubi zlato kroglo, ki jo sicer dobi nazaj, a šele izpolnitev obljube ji da končno nagrado: moža, ki je dokaz njene zrelosti in pripravljenosti za prevzem odgovornosti v življenju.

Nasprotno v mitu o kralju Midasu izvemo, da niti neomejene količine zlata brez nadzora ne morejo prinesti sreče. Midas spremeni v zlato prav vse, česar se dotakne, kar mu lahko prinese le tragičen konec. Alkimisti so življenje prav tako posvetili iskanju zlata, a med iskanjem - zamudili življenje.

Zlato je torej cilj, a tudi ovira na poti do končnega cilja: sreče.

Ni komentarjev:

Objavite komentar