nedelja, 21. avgust 2011

Jabolko

Jabolka imajo v pravljicah pomembno vlogo. Najprej moramo vedeti, da je z besedo jabolko lahko označeno marsikaj, saj so menda do konca srednjega veka in še dalj imenovali jabolka kar vse nejagodičasto sadje, vključno z oreški in celo nekaterimi podzemnimi plodovi. Še danes je v francoščini krompir 'zemeljsko jabolko', prav tako so imenovali v stari angleščini kumaro, paradižnik je bil ob prihodu v Evropo razglašen za 'ljubezensko jabolko' ...


Sadje je dolgo predstavljalo najpomembnejši del človeške prehrane, ne nazadnje sta Adam in Eva v raju živela le od sadja. In zaradi prepovedanega sadeža, katerega imena v bibliji sicer ne izzvemo, a je sčasoma obveljalo, da gre za ravno za jabolko (nekaj je bilo pač treba narisati), sta bila iz raja tudi izgnana.

Sadje je za prehrano primerno le, če je zrelo. Uživanje nezrelega sadja prinaša s seboj težave. Tako ne čudi, če jabolka v mitologiji, religiji in pravljicah povezujemo z zrelostjo. Spet se spomnimo Adama in Eve, ki sta s pomočjo jabolka zakorakala na samostojno življenjsko pot. Za svoja dejanja sta morala prevzeti odgovornost. In najbrž ni naključje, da je v kazni, ki ju doleti zaradi jabolka, govora o trdem delu, bolečini in spolnosti (na jabolko lahko gledamo tudi kot vir semen za nova drevesa).

Številne pravljice povezujejo jabolka z dozorevanjem glavnih junakov ali junakinj. Pri nas je gotovo najbolj znano jabolko, ki ga Sneguljčica dobi od svoje mačehe. Če so ji prej palčki še lahko pomagali, jo ohranjali v nekem neodraslem stanju, kjer se kljub nesporni lepoti še ni razvila v pravo žensko, je bil po jabolku za rešitev potreben princ, pravi moški, s katerim je lahko zakorakala v pravo življenje. Ali je naslovna junakinja v tem primeru za naše pojme preveč pasivna, je drugo vprašanje, a v časih bratov Grimm je bilo takšno dojemanje sveta splošno sprejeto.

Le malo manj znana je pravljica o zlatih jabolkih, kjer se trije bratje zapored spopadejo s skrivnostjo kraje jabolk z vrta. Za končni uspeh so potrebne vztrajnost, prebrisanost in moč, torej same lastnosti, ki jih lahko povežemo s (spolno) zrelostjo. Izpeljank pravljice o zlatih jabolkih lahko najdemo na stotine. Poljska različica ima naslov Steklena gora, arabska govori o smejočem in jokajočem jabolku ...


V vseh primerih je jabolko povezano s tveganjem. Spomnimo se le prepira boginj Atene, Here in Afrodite, ki so izbrale Parisa za oceno svoje lepote. Ko se je odločil, kateri eni izmed njih bo dal jabolko (če dobro premislimo, v danem položaju ni mogel izbrati drugače, kot da je užalil preostali boginji), je obsodil na smrt stotine junakov. Ko sežemo po prepovedanem sadežu, preprosto ni več poti nazaj!

sreda, 10. avgust 2011

Smrt

Ena od lastnosti klasičnih pravljic, po katerih se razlikujejo od sodobnih slikanic, je gotovo odnos do smrti. V slikanicah je smrt še vedno dokaj tabuizirana, če pa je o smrti že govora, je slikanica posvečena predvsem procesu slovesa, žalovanja, sprijaznjenja. Primera slikanic, ki govorita o smrti, sta Čez veliko reko in še boljša Ptičje petje.

Zdi se, da je v klasični slikanici smrt prisotna na vsakem koraku. Včasih se pojavlja kar kot literarni lik, kot na primer v Andersenovem Slavcu.



Smrt se v pravljici lahko pojavi kar kot eden nastopajočih likov, kot v Maski rdeče smrti Edgarja Allana Poeja


Še pogosteje se s smrtjo srečamo kot z dogodkom, ki nekaj sproži. Kralj leži na smrtni postelji, kdor najde zdravilo zanj, dobi roko njegove hčere ... Ali pa se sinovi ob smrtni postelji pripravljajo na prevzem dediščine, vendar morajo pred tem opraviti še pomemben preizkus. Ali pa je za nek izjemen dosežek na voljo mamljiva nagrada (na primer roka kraljeve hčere), a neuspešne čaka smrtna kazen. Čeprav je smrt tudi v tem primeru lahko predstavljena zelo plastično (poraženci se spremenijo vkamne ali njihove glave nataknejo na kol ...), ni predstavljena kot najpomembnejši dogodek v zgodbi, ampak kot pretnja, zaradi katere junakova dejanja dobijo posebno težo.

Smrt je lahko predstavljena še bolj simbolno. V Sneguljčici, ki ji uspe 'umreti' kar trikrat, deluje že skoraj komično, saj je ves čas jasno, da bo po smrti prišla spet rešitev. V Trnuljčici izvemo, da je smrt le dolg spanec, v Rdečo kapico je prepričljivo vključena predstavitev simbolnega ponovnega rojstva ... V vseh treh klasičnih primerih, se po 'smrti' življenje naslovnih junakinj šele začenja.

Se pravi, da lahko potegnemo približen zaključek. Če v sodobni slikanici o smrti govorimo kot o koncu, s katerim se moramo sprijazniti in poiskati tolažbo, je v klasični pravljici smrt del procesa odraščanja, prevzemanja odgovornosti, torej del naravnega reda. Seveda je strašna, a če dobro premislimo, je strašna tudi svoboda. In kakšna je druga možnost?