torek, 10. november 2015

Ključ in ključi v pravljicah

Simbolika ključev


Ključ je eden najpogostejših simbolov v pravljicah in literaturi nasploh. Pomeni lahko marsikaj, pa tudi velikost ključa je pomembna.

Ključ seveda najpogosteje predstavlja varnost in zaupanje, zato ga na primer pogosto najdemo v grbih, je pa tesno povezan tudi z močjo in odgovornostjo, kar lepo prikazuje naslednja slika, kjer Sveti Peter razkazuje svojo moč in odgovornost. Bo prišleku odklenil vrata Raja ali pač ne?

sv-peter




Včasih so moč človeka ocenili po številu ključev, s katerimi je ropotal (danes se raje zanašamo na število kreditnih kartic) in v tem je bila preprosta logika.

Ključe so imeli bogati. Ne le, da je bila že sama izdelava ključev (in ključavnic) draga, tudi zaklepanje je imelo smisel le, če je imel dotični karkoli vrednega. Več je imel, več vrat in s tem ključev je potreboval.

Tudi, če nisi bil bogat, si lahko imel veliko ključev. Predstavljajmo si na primer ječarja. Njegov poklic ni prinašal poebnega družbenega ugleda, še manj bogastva, a vendar so mu že ključi samodejno prinšali določeno mero spoštovanja. Kdor mu je zaupal ključe, mu je zaupal človeška življenja, to pa je gotovo največja odgovornost, ki jo lahko komu naložimo.

Še pomnite običaj izročanja ključev mesta posebej zaslužnim meščanom ali gostom?

Tudi danes ni dosti drugače. Običaj prodaje ključa zaključnih letnikov srednjih šol in gimnazij leto mlajšim vrstnikom je simbolična predaja odgovornosti, ki jo s seboj prinaša zadnji letnik šolanja. Maturantje so najstarejši šolarji, maturantje so za zgled vsem drugim v šoli, maturantje so z eno nogo že v poklicu ali med akademiki. Oni so takorekoč prihodnost človeštva. Pokazati morajo zrelost in odgovornost, za to pa potrebujejo ključ(e).

Ko mlad človek opravi šoferski izpit, seveda prosi očeta (ali mamo) za ključe, kar v sebi spet skriva veliko simbolike. Ko se zaposli, mu spet zaupajo ključ ali ključe. Zaklepati mora pisalno mizo, garderobno omarico, žabico na parkirišču, blagajno, pisarno, hodnik, stranišče in še in še. Ko ga polomi in ga odpustijo, mu najprej vzamejo ključe, kar je simbolno vsekakor neke vrste kastracija.

Ob nakupu stanovanja prodajalec novemu lastniku izroči ključe. Prav tako ključe lastnik predaja najemniku. V obeh primerih je jasno, da gre ob prehodu ključev iz rok v roke za prehod neke moči, in da si je to moč treba zaslužiti. Lahko z denarjem, lahko z zaupanjem, lahko tudi kako drugače, a ključev v nobenem primeru ne moreš dobiti kar tako.






Eden najbolj znanih primerov uporabe ključev za preizkus moči in zaupanja je gotovo pravljica o Sinjebradcu. Ko gospodar ženi izroči ključe, ji simbolno predaja moč in odgovornost. Ko ji hkrati prepove odpreti ena od vrat, jo spravi v konfliktno situacijo.

Ji je res zaupal moč, če je ta omejena s prepovedjo uporabe enega od ključev?

Ali iz njegovega zornega kota: ji lahko zaupa toliko moči?

V pravljici gre za preizkus. Skoraj vse pravljice imajo v sebi prepoved in v skoraj vseh je prava naloga junaka, da prekrši dano obljubo, oziroma se upre prepovedi. Literarno seveda zato, da je zgodba sploh zanimiva.

Simbolno pa zato, ker pravljice praviloma pripovedujejo o odraščanju, o sprejemanju odgovornosti, o delanju napak in sprejemanju posledic zanje. V Sinjebradcu je oprijemljivi del preizkusa predstavljen s ključem, v kakšni drugi pa kako drugače. Spomninmo se na kozličke, ki odprejo volku, čeprav jim je mati naročila, naj tega ne počnejo. Ali na Sneguljčico, ki kar trikrat podobno nasede zlobni mačehi, čeprav so jo palčki vsakič opozorili, naj ostane lepo za zaklenjenimi vrati.

Zaklepanje pomeni moč, kar lepo izkusita Janko iz Janka in Metke, ko ne more ven po kamenčke ali pa Ali Babin pohlepni bratranec, ki se ne more spomniti skrivnega gesla (ki je seveda ključ do njegovega življenja). Besedo ključ pogosto uporabimo namesto besede namig ali rešitev. To je zelo očitno v križankah in drugih ugankarskih medijih, posebej radi pa imajo ključe v kriminalkah.

Če boste nekega dne obiskovali šolo kreativnega pisanja, boste skoraj zagotovo slišali o ključih, ki jih mora vsebovati vsaka dobra zgodba, ne le kriminalka.

Če pa ne, a bi vseeno radi začutili, kakšno moč nosijo v sebi ključi in ključavnice, berite pravljice. Veliko pravljic.

nedelja, 25. oktober 2015

Ples

Zgodovina plesa se je začela precej pred zgodovino pisave, zato lahko o začetkih le ugibamo. Vsekakor je imel ples že od nekdaj pomembno simbolno in ritualno vlogo. S plesom so ljudje nagovarjali božanstva, na primer ob klicanju dežja, izražali veselje, na primer ob dobri letini ali uspešnem zaključku lova, s plesom so si ne nazadnje tudi vlivali pogum pred bitko ali z njim celo poskušali ustrahovati sovražnika ...


Ste v slovitem Haka plesu prepoznali elemente vojaškega marša in koračnice?

Ples je tesno povezan s pomembnimi dogodki v življenu posameznika ali skupine, še posebej ob najpomembnejših prelomnicah, kot so rojstvo, zaključek šolanja, poroka, odhod od doma ali vrnitev domov. Ples je priljubljen ob najbolj formalnih in spontanih priložnostih, in če so koraki še tako natanko predpisani, vedno dopušča izražanje določene ustvarjalnosti.


Ker gre za tako pomembno početje, nas ne čudi, da se s plesom nenehno srečujemo tudi v pravljicah.

Čeprav Pepelkini odhodi na ples (kljub prepovedi!) najbrž takoj pridejo na misel, je ples (ne pozabimo, bil je organiziran z namenom iskanja kraljevičeve bodoče soproge, se pravi bodoče kraljice) v tej pravljici zgolj v stranski vlogi. Čeveljček pravzaprav pusti dosti močnejši vtis.



Podobno se plesa lahko spomnimo iz Voka in sedmih kozličkov, ko kozlički skupaj s svojo materjo na koncu zmagoslavno zaplešejo, ali iz Sneguljčice (bratov Grimm), kjer mora mačeha na koncu za kazen plesati v razbeljenih čevljih, dokler se ne zgrudi od izčrpanosti.

No, ples ima v nekaterih pravljicah še pomembnejšo vlogo. V Andersenovih Rdečih čeveljcih se lahkomiselna Karin (tako je bilo tudi v resnici ime  njegovi polsestri, ki se je menda občasno preživljala z najstarejšo obrtjo na svetu) brezskrno vrti ob veselih in manj veselih priložnostih, dokler je ne doleti kruta kazen. V Dvanajstih plešočih princesah imamo že na začetku nastavek prave detektivke: kaj princeske počno ponoči, da so zjutraj njihovi čevlji povsem uničeni?

Ne pozabimo niti na Špicparkeljca, v katerem se zlobni škrat med plesom razkrije (izda svoje ime), saj je prav ples tisti, med katerim razkrijemo svoj pravi jaz. Pravzaprav bi težko našli pravljico, kjer ples ne bi bil vsaj posredno prisoten.


Tudi dandanes, kljub Facebooku, zmenkarskim spletnim stranem in drugim dobrotam sodobnega časa, je staromodni način - udeležba na večernem plesu (da tudi obisk diskoteke je zajet), še vedno najpogostejši način za navezovanje prvih stikov, povezovanje z morebitnimi prijatelji in celo bodočimi življenjskimi sopotniki.

Če vas torej mikajo nove dogodivščine, ali pa ste morda začutili potrebo po novem, umirjenejšem življenjskem slogu, če bi radi utrdili položaj v družbi, okrepili poslovne stike, izboljšali zdravje in počutje na splošno - ples ponuja odgovor na vse, za še več primerov pomena in rabe plesa pa le prelistajte kako knjigo s pravljicami.