nedelja, 24. april 2011

Dana beseda in prelomljena obljuba

V številnih pravljicah celoten zaplet sloni na dani besedi. Seveda je besedo lažje dati, kot obljubo izpolniti. Pomislimo le na Rdečo kapico, kjer je deklica materi vse lepo obljubila, a vseeno nasedla sladkobesednemu volku. Ali na ne prav bistro Sneguljčico, ki je palčkom kar trikrat obljubila, da ne bo odpirala vrat, pa jo je mačeha vsakokrat pretentala. V taisti pravljici se lahko spomnimo še na lovca, ki je zlobni kraljici obljubil, da bo pokončal Sneguljčico, a ji nato v dokaz prinesel drobovino živali. Seveda je vsak od naštetih, ki niso držali besede, zašel v težave. V resne težave!

Sneguljčica ni zmogla držati obljube palčkom

Še ni dovolj? V zgodbi Lepotica in zver lepotica obljubi, da se bo vrnila, a se ne. Zver od razočaranja skoraj umre, a na srečo se Lepotica še pravočasno zave napake, zato je konec srečen. Prav tako srečno se zadeva konča v Žabjem kralju, kjer princesa misli, da je obljuba, dana žabcu, ne zavezuje, a jo kralj opomni, da je dana beseda pač dana beseda. Ko ga uboga, se dogodki odvijejo v vsestransko zadovoljstvo.

Kaj pa, če je bila beseda dana pod prisilo, ali je junak (tisti, ki je besedo dal) zaslutil, da se mu v primeru izpolnitve obljube ne piše nič dobrega? Aladin iz tisoč in ene noči na primer tako izigra čarovnika in si izbori ogromno bogastvo. Podobno se odloči vojak iz Andersenovega vžigalnika, ki ogoljufa čarovnico in strašno obogati. Toda oba junaka prav hitro zabredeta v hudo stisko in veliko napora je treba, da se jima sreča spet obrne.

Dana beseda torej tudi v takšnem primeru nekaj velja in kazen za figo v žepu je huda. V redu, v obeh zadnjih primerih sta besedo dala pripadnika najnižjih slojev, kjer v boju za preživetje čast morda ne pomeni toliko, kot v svetu plemstva. Kaj pa princesa v Gosji pastirici?

Gosja pastirica je morala skrivati svoje poreklo

Ko njena služabnica izsili zamenjavo vlog in obljubo, da živi duši ne bo izdala, kdo je v resnici, je princesa ujetnica same sebe, oziroma družbenih pravil, s pomočjo katerih je bila vzgojena. Njen položaj je težaven celo za pravljične razmere. Ostala je brez doma, izgubila svoj položaj, premoženje (robček), poslednjega prijatelja (konja), čast je pravzaprav vse, kar jo še dela princeso, sicer bi prav lahko dokončno sprejela vlogo gosje pastirice, ki ji jo je namenila močnejša in iznajdljivejša služabnica.

Toda, kot je v pravljicah in v življenju že kar v navadi, se pojavi pomočnik, ki izve resnico z zvijačo. Če princesa že ne more povedati svoje zgodbe živi duši, jo lahko pove v peč (skozi cev pa jo sliši kralj in tako lahko nemudoma popravi krivico)!

Dana beseda v pravljici torej vedno nekaj velja, kar je logično, saj so pravljice nastajale v času in okolju, kjer je obljuba zares nekaj veljala. V sodobni demokratični družbi so obljube v najboljšem primeru vezane na iztek mandata, volilni program (zapisana zbirka obljub) prav kmalu postane koalicijska pogodba, pogodba dobiva anekse, lažnivci in goljufi niso kaznovani, ampak terjajo odpravnine in odškodnine in na koncu kaj hitro pozabimo kdo pije in kdo plača.

No, plačamo kar vsi, saj v dano besedo le redko kdo še verjame. Zakaj le, saj vendar pripada nekemu drugemu, pravljičnemu času, zdaj pa imamo pravni red, kar pomeni, da prelomljeno obljubo in njene posledice zlahka spravi v red spreten pravnik ...
Auto backlinks service
http://www.seoforvn.com

torek, 12. april 2011

Pravljično število tri

Prepoznamo enega najprepoznavnejših slovenskih simbolov?

 V pravljicah se določena števila pojavljajo večkrat od ostalih. Nekatera so za pravljice tako značilna, da jim pravimo kar 'pravljična števila'. Med vsemi je najpogostejše prav gotovo število tri, ki ga najdemo že kar v naslovih: Volk in trije prašički, Trije možički v gozdu, Tri revne deklice, ...) in še pogosteje v vsebini.



Zakaj ravno tri?

Naštejmo nekaj možnosti:

1. Število tri v številnih religijah simbolizira popolnost. Če sta dva par in s tem tvorita neko nasprotje (moški - ženska, vroče - mrzlo, dan - noč, ...) je trojka očitno nad dvojko, saj nasprotje presega, ima moč združevanja, iz dveh točk lahko naredimo le črto, iz treh že lik. V krščanstvu poznamo Sveto trojico, podobna troedinost je znana v hinduizmu in budizmu, stari Grki so poznali tri gracije in tri furije, celo nekatera ameriška indijanska plemena so izdelala svoj tridelni model sveta, ki je presenetljivo podoben nam najbližjemu krščanskemu: zgoraj, spodaj in vmes, nebesa, pekel in vice, kar nas pripelje do naslednje točke.

2. S številom tri lahko pregledno razdelimo marsikatero celoto, na primer čas (preteklost, sedanjost, prihodnost), prostor (levo, desno, na sredi), zgodbo (uvod, jedro, zaključek) ...

3. Številka tri je za pripoved zanimiva vsaj iz treh (ja, nalašč) razlogov:

- omogoča stopnjevanje (hiter, hitrejši, najhitrejši ali bakren, srebrn, zlat), kar daje napetost zgodbi in v poslušalcu zbuja pričakovanja (čeprav pričakuje, da bo uspelo šele tretjemu bratu, že iz poskusov prvih dveh poskuša sklepati, kako se bo zgodba razvila)
- omogoča ponavljanje (ko se nekaj v zgodbi trikrat ponovi, je jasno, da o dogajanju nima smisla več razpredati, saj se je že razvilo do skrajnosti, ali pa je junak opravil s toliko ovirami, da mu tudi morebitne dodatne ne bodo več predstavljale omembe vrednih izzivov), a brez zavlačevanja z nepotrebnim naštevanjem
- daje ritem (če se nekaj zgodi dvakrat, je lahko naključje, če se trikrat, je pravilo), kar je znano tudi iz matematike (za ugotavljanje zaporedij potrebujemo tri števila, saj iz dveh še ne moremo sklepati, kam se bo zaporedje razvilo) in glasbe (pomislimo le na akorde, ki jih tvorijo vsaj trije toni).

4. Psihoanalitiki so poudarjali moč številke  tri, ki jo ima ta na otroka. Otrok med odraščanjem počasi spoznava svet, v katerem najprej dojema sebe v odnosu z okolico in nato s posamezniki, kjer najpomembnejšo vlogo igrata mati in oče, on pa je tretji. Prav zato so v pravljicah za otroke običajno glavni junaki najmlajši, saj se otroški poslušalci z njimi najlažje poistovetijo. Posebej so jim simpatični, če so povezani s kakšno fizikalno oviro, kot je na primer najslabši konj za na pot, saj se otroci ob spoznavanju sveta nenehno zavedajo, da so majhni, nebogljeni, šibki, nevedni, se pravi, da jih pestijo številne pomanjkljivosti.

5. Številka tri je zelo zanimiva z dramskega vidika. Klasičen primer zapleta, ki že v osnovi veliko obeta, je ljubezenski trikotnik. Dokler govorimo o paru, lahko ugibamo le o srečnem ali nesrečnem razpletu, ko so v igri trije, je jasno, da bo vsaj eden potegnil kratko. Bralec uživa v ugibanju in številnih presenečenjih, ki mu jih lahko pisec ob tem pripravi. Mimogrede: v shakespearjanskem gledališču je bila publika menda razdeljena na tri dele: pred, levo in desno od odra, zato so igralci pogosto nagovarjali vsak del publike posebej, se pravi, da je bila na delu spet pripovedovalska trojka.

Številka tri torej lahko pomeni marsikaj, a v pravljicah jo zagotovo brez težav povežemo z vztrajnostjo, saj mora junak za uspeh nekaj trikrat ponoviti, premagati tri naloge ali pa se nalog lotijo trije junaki, ki dejansko vsi skupaj upodabljajo le enega na različnih stopnjah razvoja. Prav zato je pravljica o treh prašičkih v svoji najstarejši različici (prva dva pujska volk poje) vseeno pravljica s srečnim koncem (otroku je jasno, da se je zanj, ki je vendar tretji in se prepozna le v tretjem pujsku, vse dobro razpletlo).

Agence web marketing
http://www.all-website.com