Velikani

Velikani so bili nekdaj redni gostje v pravljicah, a zdi se, da sčasoma tudi tam izumirajo. Kadar govorimo o velikanih, je vedno čutiti njihovo pripadnost nekemu staremu, zastarelemu, celo preživetemu redu, ki se mora umakniti nečemu novemu, mlajšemu, sodobnejšemu, okretnejšemu, iznajdljivejšemu. No, v sodobnejših pravljicah je vendarle mogoče najti velikane, ki premorejo nekaj pameti in niso pošastnega videza. Kaže, da se morajo za preživetje prilagajati tudi oni ...

Velikan Cormoran na plenilskem pohodu

Velikane na več mestih omenja Biblija. Izvemo na primer, da so se Kajnove hčere poročale s pripadniki rodu velikanov, o kateirh sicer ne dobimo podrobnejših podatkov, a očitno je, da izvirajo od nekje daleč, morda s samega začetka sveta, in da so verjetno prav oni človeški rod spridili do te mere, da lahko naš planet očisti le še uničujoča povodenj. Kasneje spoznamo Samsona, ki ga ukane zvijača (ženska) in Goliata, ki ga premaga tehnologija (prača).

Velikanov ne manjka v grški, rimski, germanski, nordijski ali indijski mitologiji. Povsod se ponašajo z veliko fizično močjo (pomislimo le na Atlasa, ki na plečih drži nebo), a niso posebno obdarjeni s pametjo (spomnimo se na kiklopa iz Odisejade).

Tudi v grbu Islandije najdemo velikana

V pravljicah so verjetno najbolj znani boji Jakca z velikani, ki jih najdemo v Angliji in bližnji okolici. Pravljica Jakec in fižolovo steblo govori o mladem, pogumnem in lahkomiselnem Jakcu, ki pride v velikanov grad, iz katerega postopno odnaša vse večje zaklade, dokler v vrhuncu zgodbe velikan med zasledovanjem ne omahne v globino.

Psihologi velikane v pravljicah enačijo s starši, najpogosteje z očeti (velikanov je v pravljicah precej več kot velikank, morda še najbolj znana velikanka, nastopa v Perraultovi inačici Trnuljčice), ki otroku ne predstavljajo izziva le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zaradi zakladov, ki jih čuvajo. Pomislimo le na kovance, ključe, ure in podobne lesketajoče predmete privlačnega videza in velike simbolne moči, ki jih velikani/očetje ljubosumno čuvajo zase, otroci pa zato toliko bolj hlepijo po njih.

Otrok se mora v pravljici in v življenju prej ali slej spopasti z velikani, pomembnimi in vplivnimi osebami, ki jih mora prelisičiti, saj v neposrednem odprtem spopadu nima nobenih možnosti za zmago. Pravljice nas učijo, da se morajo velikani tako ali drugače umakniti in prepustiti svoje zaklade mlajšim, pametnejšim, iznajdljivejšim.

Starši morajo narediti prostor svojim otrokom.

Staro se mora umakniti novemu. Pravjice z velikani torej učijo otroke in starše!