Velikan Cormoran na plenilskem pohodu |
Velikanov ne manjka v grški, rimski, germanski, nordijski ali indijski mitologiji. Povsod se ponašajo z veliko fizično močjo (pomislimo le na Atlasa, ki na plečih drži nebo), a niso posebno obdarjeni s pametjo (spomnimo se na kiklopa iz Odisejade).
Tudi v grbu Islandije najdemo velikana |
Psihologi velikane v pravljicah enačijo s starši, najpogosteje z očeti (velikanov je v pravljicah precej več kot velikank, morda še najbolj znana velikanka, nastopa v Perraultovi inačici Trnuljčice), ki otroku ne predstavljajo izziva le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zaradi zakladov, ki jih čuvajo. Pomislimo le na kovance, ključe, ure in podobne lesketajoče predmete privlačnega videza in velike simbolne moči, ki jih velikani/očetje ljubosumno čuvajo zase, otroci pa zato toliko bolj hlepijo po njih.
Otrok se mora v pravljici in v življenju prej ali slej spopasti z velikani, pomembnimi in vplivnimi osebami, ki jih mora prelisičiti, saj v neposrednem odprtem spopadu nima nobenih možnosti za zmago. Pravljice nas učijo, da se morajo velikani tako ali drugače umakniti in prepustiti svoje zaklade mlajšim, pametnejšim, iznajdljivejšim.
Starši morajo narediti prostor svojim otrokom.
Staro se mora umakniti novemu. Pravjice z velikani torej učijo otroke in starše!