Sneguljčica ni zmogla držati obljube palčkom |
Še ni dovolj? V zgodbi Lepotica in zver lepotica obljubi, da se bo vrnila, a se ne. Zver od razočaranja skoraj umre, a na srečo se Lepotica še pravočasno zave napake, zato je konec srečen. Prav tako srečno se zadeva konča v Žabjem kralju, kjer princesa misli, da je obljuba, dana žabcu, ne zavezuje, a jo kralj opomni, da je dana beseda pač dana beseda. Ko ga uboga, se dogodki odvijejo v vsestransko zadovoljstvo.
Kaj pa, če je bila beseda dana pod prisilo, ali je junak (tisti, ki je besedo dal) zaslutil, da se mu v primeru izpolnitve obljube ne piše nič dobrega? Aladin iz tisoč in ene noči na primer tako izigra čarovnika in si izbori ogromno bogastvo. Podobno se odloči vojak iz Andersenovega vžigalnika, ki ogoljufa čarovnico in strašno obogati. Toda oba junaka prav hitro zabredeta v hudo stisko in veliko napora je treba, da se jima sreča spet obrne.
Dana beseda torej tudi v takšnem primeru nekaj velja in kazen za figo v žepu je huda. V redu, v obeh zadnjih primerih sta besedo dala pripadnika najnižjih slojev, kjer v boju za preživetje čast morda ne pomeni toliko, kot v svetu plemstva. Kaj pa princesa v Gosji pastirici?
Gosja pastirica je morala skrivati svoje poreklo |
Ko njena služabnica izsili zamenjavo vlog in obljubo, da živi duši ne bo izdala, kdo je v resnici, je princesa ujetnica same sebe, oziroma družbenih pravil, s pomočjo katerih je bila vzgojena. Njen položaj je težaven celo za pravljične razmere. Ostala je brez doma, izgubila svoj položaj, premoženje (robček), poslednjega prijatelja (konja), čast je pravzaprav vse, kar jo še dela princeso, sicer bi prav lahko dokončno sprejela vlogo gosje pastirice, ki ji jo je namenila močnejša in iznajdljivejša služabnica.
Toda, kot je v pravljicah in v življenju že kar v navadi, se pojavi pomočnik, ki izve resnico z zvijačo. Če princesa že ne more povedati svoje zgodbe živi duši, jo lahko pove v peč (skozi cev pa jo sliši kralj in tako lahko nemudoma popravi krivico)!
Dana beseda v pravljici torej vedno nekaj velja, kar je logično, saj so pravljice nastajale v času in okolju, kjer je obljuba zares nekaj veljala. V sodobni demokratični družbi so obljube v najboljšem primeru vezane na iztek mandata, volilni program (zapisana zbirka obljub) prav kmalu postane koalicijska pogodba, pogodba dobiva anekse, lažnivci in goljufi niso kaznovani, ampak terjajo odpravnine in odškodnine in na koncu kaj hitro pozabimo kdo pije in kdo plača.
No, plačamo kar vsi, saj v dano besedo le redko kdo še verjame. Zakaj le, saj vendar pripada nekemu drugemu, pravljičnemu času, zdaj pa imamo pravni red, kar pomeni, da prelomljeno obljubo in njene posledice zlahka spravi v red spreten pravnik ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar