V mnogih pravljicah nastopajo kralji, kraljice, princese in podobni liki, ki v sodobni literaturi za otroke sicer niso več tako pogosti (pravzaprav jih skoraj ni več, z izjemo skomercializiranega lika princeske, o katerem bom spregovoril kdaj drugič), a vendarle si večine klasičnih pravljic brez njih, kljub bolj ali manj domiselnim priredbam in predelavam, ne moremo zamisliti.
 | |
| Kralj je v pravljici lahko bolj ali manj očetovski |
Kar se meni zdi pomembno, je pomen kralja v trenutku, ko se pravljica zaplete. Navadno imamo namreč neko stanje, katerega del je tudi kralj, ki skrbi za ravnotežje.
Toda, če se naj v pravljici začne dogajati kaj zanimivega, se mora ravnotežje podreti, se pravi, da mora nekaj spodnesti kraljevo avtoriteto. Recimo, da v deželo prikoraka zmaj in zaheva princesko. Ali pa kralj zboli in mu devet modrecev iz devetih dežel ne more pomagati. Ali pa je kralj že tako star, da bi rad svojo avtoriteto sam prenesel na svojega sina ali koga drugega ...
Možnosti je ogromno, pri tem nas omejuje le naša domišljija. Pepelka je na primer primer (lej, dvakrat ista beseda, pa se vseeno sliši prav) prenosa avtoritete s kralja na sina, kjer sin izbira primerno nevesto, in čeprav se odloči za neznanko, kralj njegovo izbiro potrdi. V Žabjem kralju je nasprotno hči tista, ki poskuša posredno omajati očetovo avtoriteto, ko požre dano besedo. Kralj jo spomni, da mora držati obljubo, in ko ona njegovo avtoriteto sprejme, dobi sanjskega ženina. Tudi v Špicparkeljcu kraljeva avtoriteta odigra pomembno vlogo. Mlinarjevo hvalisanje se ob kraljevi zahtevi spremeni skoraj v smrtno obsodbo, medtem ko v Gosji pastirici kralj odigra vloge detektiva, tožilca in sodnika.
Še bolj je zanimiv lik kralja, ki svojo avtoriteto izgubi. V Sneguljčici se mu to zgodi precej mimogrede, brez nekega opaznega konflikta. Pravzaprav niti ne izvemo, kaj se z njim dogaja, jasno je le, da ima vse niti v rokah zlobna kraljica. V Trnuljčici se kralj aktivno postavi po robu prekletstvu, ki ga je pravzaprav priklical sam, ko ni povabil zlobne vile. Toda ukaz, naj v kraljestvu sežgejo vse kolovrate, ni dovolj. Svoje hčere vseeno ne more obraniti pred usodo.
 | |
| Brunhilda iz Wagnerjeve Walkire je obdana z ognjem, namesto s trni |
Pravzaprav je dokaj jasno, da bi imela Trnuljčica, če bi jo pravočasno seznanili s kolovrati in z njimi povezanimi nevarnostmi, bistveno boljše možnosti v boju s prekletstvom. Ob pogledu na kolovrat gotovo ne bi bila tako očarana in tudi zbodla se najbrž ne bi. Analitiki pa bi seveda ostali brez odlične kosti za glodanje, saj je Trnuljčica tako nabita s simboli spolnosti, da je že samo iz prizora v čumnati s kolovratom jasno, da pravljice (praktično vse klasične, ne le Trnuljčica) govorijo o odraščanju.
Kralj, če je še tako močan, odraščanja svojega otroka in napak, povezanih z njim, ne more preprečiti. Otrok bo napake naredil in se iz njih nekaj naučil, ali pa tudi ne. Če se bo, bo tudi on nekega dne odrasel in prevzel vlogo kralja (ali kraljice), če ne, pa bo postal tipičen nezrel predstavnik povzpetniške potrošniške družbe konca 20. in začetka 21. stoletja.
Po pravici povedano, želim si, da bi tudi v sodobnih pravljicah vsaj kdaj pa kdaj nastopil kakšen kralj ...
