Simbolna moč pepela
V pravljicah in literaturi na sploh se pepel pojavlja kot močan simbol, ki je seveda neposredno povezan s še močnejšim simbolom - ognjem, enim izmed štirih osnovnih elementov, brez katerega (sedaj sem že preskočil na sonce, oziroma sončno svetlobo, ki je vir praktično vse energije na našem planetu) si ne moremo predstavljati življenja.
Če je ogenj tako tesno povezan z življenjem, potem je najbrž logično, da je pepel povezan s smrtjo. Ker pa do pepela ne moremo brez neke vmesne, prehodne stopnje, je pepel vedno povezan tudi z najpomembnejšo značilnostjo pravljic - s transformacijo.
Verjetno ste na zgornji ilustraciji Alexandra Zicka prepoznali Pepelko, kjer ima naslovna junakinja v številnih jezikih sveta ime kar po pepelu, v katerega jo potisnejo mačeha in ljubosumni sestri. Ker je prav ta, morda celo najbolj priljubljena pravljica vseh časov, tako nabito polna simbolike, je pojavljanje pepela v naslovu še toliko bolj pomenljivo.
Pepelka mora (to je ena izmed interpretacij) narediti korak nazaj, v pasivnost, ponižnost, celo simbolno smrt, da lahko kot mitološki ptič Feniks vstane v novo, polnejše in bogatejše, življenje. Ali drugače: če se hoče iz udobnega otroštva preseliti v odgovorno odraslost, mora za ta korak najprej nekaj žrtvovati.
Številna ljudstva so (in zagotovo nekatera še, pravzaprav tudi v razvitem svetu pokojnike upepelimo in nato pepel slovesno raztrosimo ali pa ga shranimo v posebnih posodah) pepel uporabljala v različnih ritualih, povezanih z najpomembnejšimi prehodi v življenju. Smrt je gotovo ena takšnih stopničk, a prav tako ima pepel lahko pomembno vlogo na primer pri iniciacijskih obredih pubertetnikov.
Vikingi so menda svojim mladeničem, ki so bili prestari za otročarije, a se še niso čutili zrele za bojevniške pohode, dovolili leto ali dve 'živeti v pepelu', v vmesnem prostoru ogromnih skupnih spalnic, kjer sicer niso počeli ničesar koristnega, lahko bi jih celo označili za zajedalce, a vendar niso bili izključeni, in so se lahko pridružili skupini pravih mož, ko so se čutili za to sposobne.
Tudi zanje bi torej lahko rekli, da so vstali iz pepela. Številne ljudske pravljice v Skandinaviji najmlajšega izmed treh sinov, ki je pri nas najpogosteje označen za tepčka (a se običajno od vseh najbolj izkaže), imenujejo Pepelni fant ali Pepelko.
Ker so poganske navade tako ali drugače dobile svoj odsev v nam bolj domačem krščanstvu, moramo najbž omeniti vsaj še Pepelnično sredo, prvi dan štiridesetih dni posta, štiridesetih dni, ko naj bi nam odrekanje posvetnim (in minljivim) užitkom, omogočilo jasnejši pogled na svet in vpogled vase, nekakšno očiščenje, po katerem se lahko (na Velikonočno nedeljo) polni novih moči še bolj zagrizemo v novo življenje.
Kajtio za to pravzprav vedno gre. Velika noč je simbolni konec smrti (zime) in začetek življenja (pomladi), mejnik v ponavljajočem naravnem procesu, simbolnem kroženju Sonca okrog Zemlje. Pepel torej potrebujemo za prehod iz ene v drugo življenjsko stopnjo. Vedno je povezan s smrtjo in vsaka smrt vedno pomeni novo življenje.
