Ogledala v pravljicah

Ogledalo ima v pravljici vedno poseben pomen. Verjetno je prvo čarobno ogledalo, na katerega pomislimo, v pravljici o Sneguljčici in sedmih palčkih, kjer ljubosumna mačeha v ogledalu preverja svojo lepoto in, kar je še pomembneje, prek ogledala sledi svoji tekmici.

Ogledala najdemo v številnih drugih pravljicah, v Perraultovem Sinjebradcu na primer ogledala, ki so jih nekoč izdelovali iz poliranega srebra, simbolizirajo njegovo izjemno bogastvo, v Andersenovi Snežni kraljici se zgodba začne in zaplete s čarobnim ogledalom, v katerem je bilo vse videti popačeno, zato je tudi lahko drobec takšnega zrcala povsem spremenil značaj dečka, v katerega se je zabodel, ogledalo je ne nazadnje tudi vstopnica v drug, domišljijski svet, kamor skozenj vstopi Alica ob svojem drugem potovanju v Čudežno deželo.

Ogledala imajo torej v pravljicah vsaj dve pomembni vlogi: zaradi svoje cene poudarjajo imetnikovo moč, zaradi sposobnosti odseva pa vnašajo čarobnost, potrebno za spremembo. In le kje so spremembe pričakovane bolj kot v pravljicah?

Pred ogledalom se dekleta lepotičijo, ko postajajo ženske in kasneje spet pred ogledalom žalostno ugotavljajo, da se jim čas izteka, a jim je seveda v tolažbo lahko spoznanje, da s tem delajo prostor svojim otrokom (če jih imajo in se znajo s tem sprijazniti).

Ogledala nas lahko s svojim odsevom povsem zasvojijo, kot se je zgodilo Narcisu, omogočajo nam komunikacijo, kot to opravlja čarobno ogledalo v zgodbi o Lepotici in zveri, lahko pa so tudi smrtonosna, kot v mitu o Meduzi.

Nič čudnega, da se jih drži toliko vraževerij. Da razbito ogledalo prinaša sedem let nesreče, verjetno izhaja iz njihove cene, saj so ljudje, posebej otroci zaradi takšne grožnje z ogledali seveda ravnali previdneje, kot bi sicer, marsikje še danes pokrivajo ogledala v hiši pokojnika, saj bi se njegova duša lahko zmedla v odsevu in ne bi našla poti na drugi svet, zanimiva pa je tudi vraža, po kateri črepinje ogledala, zakopane pod hišni prag varujejo dom pred zlimi duhovi.

Zato torej ... previdno z ogledali!

Chris′s BlogX!

iPhone, iOS, Mac OS,HowTo guide, tutorial, Apple News, Jailbreak.

http://www.pingapple.com

KIS Bridging LoansX!

Keeping It Simple Bridging Loans, Business Finance Kept Simple!

http://kisbridgingloans.co.uk

Pravljično število sedem

Številka sedem je ob številki tri najpogosteje omenjana kot pravljična. V pravljicah se zares zelo pogosto pojavlja. Naštejmo nekaj primerov:

Naslovi Grimmovih pravljic: Sneguljčica in sedem palčkov, Sedem krokarjev, Sedem Švabov, Volk in sedem kozličkov.

V pravljicah se pojavljajo sedemmiljski škornji, pogumni krojaček ubije sedem muh na en mah, Sinbad gre na sedem potovanj ...

Analitiki so šteli in odkrili, da se številka sedem v Grimmovih pravljicah (mimogrede, v času življenja bratov Grimm je izšlo sedem izdaj) dejansko pojavlja pogosteje od vseh ostalih številk, kar 161-krat, medtem ko, denimo, šestico najdemo le 90-krat in osmico 24-krat.

Tudi v Bibliji je sedmica priviligirana, saj se pojavi kar 320-krat (šestica 199-krat in osmica 117-krat), izvemo na primer, da je bil svet ustvarjen v sedmih dneh, naštetih je sedem smrtnih grehov (jezo, pohlep, lenoba, ponos, poželenje, zavist, požrešnost), beremo o sedmih nadlogah, sedmih pečatih, sedmih zakramentih, sedemkrat so obkrožili Jeriho ...

Sedem antičnih čudes

Zakaj ravno sedem?

Ena izmed boljših teorij govori o poganskem izvoru sedmice. Kot je znano, je krščanstvo v svoje nauke in zapise spretno vpeljevalo številne poganske običaje, kar je zagotovo eden poglavitnih razlogov za uspešen razvoj krščanske vere.

Ljudje so si pri iskanju odgovorov na različna vprašanja od nekdaj pomagali z nadnaravnimi bitji. Zavedali so se (vsaj megleno) pomena Sonca in Lune, pa tudi planetov, vidnih s prostim očesom. Ker jih je bilo kskupaj sedem, je bilo tudi bogov sedem (Egipčani so imeli sedem bogov, Perzijci sedem svetih konj, jogiji sedem čaker ...), v Islamu je znanih sedem nebes, seveda astrologom ob merjenju časa ni preostalo drugega, kot ugotoviti, da je v tednu ravno sedem dni ...

Moč števila sedem se je še okrepila z razglasom papeža Gregorja Velikega v 6. stoletju, ko je trem božjim krepostim (vera, upanje, ljubezen) dodal še štiri posvetne (pogum, pravičnost, preudarnost in zmernost), ki se lahko uprejo že naštetim sedmim smrtnim grehom.

Seveda lahko najdemo kopico posebnosti, povezanih s tem praštevilom, od dejstva, da je sedmica najpogostejši rezultat metanja dveh kock (za to je zaslužna statistika, ne mistika) in sedem vsota pik na nasprotnih ploskvah igralnih kock (tako so pač zasnovane), do matematičnih čirečar v vektorskih prostorih ali deljenju s sedmico.

Že dolgo nazaj sem nekje bral, da je sedem število, ki ga največ ljudi lahko oceni na pamet brez posebnega štetja. Če nekdo na hitro vidi skupino predmetov, bo pri sedmici še lahko pravilno povedal, da jih je sedem, pri osmici pa se bo že bistveno večkrat zmotil. Morda gre torej le za povsem fiziološki domet našega kratkoročnega možganskega pomnilnika. Pri številki, večji od sedem moramo pač preklopiti na 'trdi disk'.

Dejstvo je, da smo se ljudje skozi zgodovino marsikdaj številki sedem tudi prilagodili: sedem svetovnih čudes bi bilo prav lahko osem ali dvanajst, sedem morij je bilo včasih eno samo, danes pa jih poznamo neprimerno več, sedem celin poznajo v ZDA (kjer ob Antarktiki štejejo posebej Severno in Južno Ameriko), nas pa so še učili o petih, kar je mogoče razložiti tudi s tem, da je krščanska vera v ZDA precej bolj prepletena s šolskim sistemom, kot je bila (in je še vedno) pri nas.

Če poskušam povezati sedmico v pravljicah (poganske) s sedmico v religiji (korak naprej od poganskega), lahko omenim kar pravljico Janko in Metka, v kateri že nepoučen bralec najde kopico namigov na krščansko vero (bele ptice, ki vodijo zablodela otroka, prečkanje vode ob povratku domov, obračun s predstavnikom poganstva v ognju ...), ki je tako globoko zaznamovala Grimma, da sta starejšo, francosko verzijo, predelala tudi v enem, vsaj kar se simbolike števil tiče, bistvenem elementu - v francoski različici je bilo otrok sedem.

Sedmica je verjetno v pravljicah in vraževerju tako pomebna, ker predstavlja relativno veliko, vendar še ne nepredstavljivo številko. Sedem let nesreče se sliši grozno, a je še vseeno znosno. Ker se v pravljicah, podobno kot v številnih religijah nenenehno poudarja vztrajnost in potrpežljivost, je sedem torej več kot primerna številka.

Ker pa se tudi pravljice sčasoma kultivirajo, lahko že na primer v Andersenovih pravljicah najemo številko sedem bistveno težje. V tem trenutku se domislim le sedmih bratov v Divjih labodih.

Svet se spreminja, in sedmica, kot kaže, nekoliko izgublja svojo moč.

Velikani

Velikani so bili nekdaj redni gostje v pravljicah, a zdi se, da sčasoma tudi tam izumirajo. Kadar govorimo o velikanih, je vedno čutiti njihovo pripadnost nekemu staremu, zastarelemu, celo preživetemu redu, ki se mora umakniti nečemu novemu, mlajšemu, sodobnejšemu, okretnejšemu, iznajdljivejšemu. No, v sodobnejših pravljicah je vendarle mogoče najti velikane, ki premorejo nekaj pameti in niso pošastnega videza. Kaže, da se morajo za preživetje prilagajati tudi oni ...

Velikan Cormoran na plenilskem pohodu

Velikane na več mestih omenja Biblija. Izvemo na primer, da so se Kajnove hčere poročale s pripadniki rodu velikanov, o kateirh sicer ne dobimo podrobnejših podatkov, a očitno je, da izvirajo od nekje daleč, morda s samega začetka sveta, in da so verjetno prav oni človeški rod spridili do te mere, da lahko naš planet očisti le še uničujoča povodenj. Kasneje spoznamo Samsona, ki ga ukane zvijača (ženska) in Goliata, ki ga premaga tehnologija (prača).

Velikanov ne manjka v grški, rimski, germanski, nordijski ali indijski mitologiji. Povsod se ponašajo z veliko fizično močjo (pomislimo le na Atlasa, ki na plečih drži nebo), a niso posebno obdarjeni s pametjo (spomnimo se na kiklopa iz Odisejade).

Tudi v grbu Islandije najdemo velikana

V pravljicah so verjetno najbolj znani boji Jakca z velikani, ki jih najdemo v Angliji in bližnji okolici. Pravljica Jakec in fižolovo steblo govori o mladem, pogumnem in lahkomiselnem Jakcu, ki pride v velikanov grad, iz katerega postopno odnaša vse večje zaklade, dokler v vrhuncu zgodbe velikan med zasledovanjem ne omahne v globino.

Psihologi velikane v pravljicah enačijo s starši, najpogosteje z očeti (velikanov je v pravljicah precej več kot velikank, morda še najbolj znana velikanka, nastopa v Perraultovi inačici Trnuljčice), ki otroku ne predstavljajo izziva le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zaradi zakladov, ki jih čuvajo. Pomislimo le na kovance, ključe, ure in podobne lesketajoče predmete privlačnega videza in velike simbolne moči, ki jih velikani/očetje ljubosumno čuvajo zase, otroci pa zato toliko bolj hlepijo po njih.

Otrok se mora v pravljici in v življenju prej ali slej spopasti z velikani, pomembnimi in vplivnimi osebami, ki jih mora prelisičiti, saj v neposrednem odprtem spopadu nima nobenih možnosti za zmago. Pravljice nas učijo, da se morajo velikani tako ali drugače umakniti in prepustiti svoje zaklade mlajšim, pametnejšim, iznajdljivejšim.

Starši morajo narediti prostor svojim otrokom.

Staro se mora umakniti novemu. Pravjice z velikani torej učijo otroke in starše!

Žaba

V pravljicah se žabe pojavljajo pogosto, njihova vloga pa ni niti izrazito pozitivna, niti negativna. V klasičnih pravljicah, med katerimi je gotovo najbolj znana Žabji kralj  (v angleščini ga običajno prevajajo z Žabji princ, kar je verjetno korektnejši prevod) bratov Grimm žabec simbolizira plodnost in spolnost.

Žabec za kraljevo mizo

Princesino zavračanje žabca psihologija razlaga s procesom odraščanja in postopnega spejemanja spolnosti. sprva je žabec ne zanima, nato do njega čuti odpor, a ko odpor premaga, v žabcu najde princa, s katerim se lahko poroči in si omisli družino. Čeprav sta brata Grimm v kasnejših različicah te pravljice črtala že samo omembo postelje, ne smemo pozabiti, da je bila ena izmed žabčevih zahtev spanje v prineskini postelji, in da je starejših inačicah (tudi pred Grimmoma) to tudi storila.
Seveda tudi ni naključje,  da je prav žaba tista, ki v Trnuljčici prinese novico kraljici, da bo po dolgotrajnem čakanju na otroka končno postala mati.
Žabe so starodavni simbol spolnosti in sreče. V egipčanski mitologiji je bil pojav žab povezan s poplavami Nila, po katerih je prst postala rodovitna in okoliško prebivalstvo se je lahko zaneslo na pridelek. Eden starih egipčanskih bogov je bil upodobljen kot žaba, žabe so ena izmed nadlog, s katerimi je bog kaznoval faraona, ki ni držal dane besede Mojzesu, da v zgodbah simbolizirajo spolnost in plodnost v povezavi z odraščanjem (v Žabjem kralju s prevzemanjem odgovornosti, saj je bistvo pravljice, da je treba držati dano besedo), pa je verjetno povezano z njihovo preobrazbo, ki je v primerjavi z nam bolj domačimi sesalci precej bolj nenavadna.
Po starodavnem kitajskem verovanju žaba simbolizira srečo, tudi na Škotskem je še živ običaj podarjanja žab ob vselitvi v novo hišo ali postavljanja kamnitih žab v vrt.
Sodobna biologija uvršča žabe med najzanesljivejše pokazatelje kakovosti okolja. Ker so občutljive, v primeru onesnaženja izginejo med prvimi živalmi. Kadar se torej srečamo z žabo, bodimo veseli!

Jabolko

Jabolka imajo v pravljicah pomembno vlogo. Najprej moramo vedeti, da je z besedo jabolko lahko označeno marsikaj, saj so menda do konca srednjega veka in še dalj imenovali jabolka kar vse nejagodičasto sadje, vključno z oreški in celo nekaterimi podzemnimi plodovi. Še danes je v francoščini krompir 'zemeljsko jabolko', prav tako so imenovali v stari angleščini kumaro, paradižnik je bil ob prihodu v Evropo razglašen za 'ljubezensko jabolko' ...


Sadje je dolgo predstavljalo najpomembnejši del človeške prehrane, ne nazadnje sta Adam in Eva v raju živela le od sadja. In zaradi prepovedanega sadeža, katerega imena v bibliji sicer ne izzvemo, a je sčasoma obveljalo, da gre za ravno za jabolko (nekaj je bilo pač treba narisati), sta bila iz raja tudi izgnana.

Sadje je za prehrano primerno le, če je zrelo. Uživanje nezrelega sadja prinaša s seboj težave. Tako ne čudi, če jabolka v mitologiji, religiji in pravljicah povezujemo z zrelostjo. Spet se spomnimo Adama in Eve, ki sta s pomočjo jabolka zakorakala na samostojno življenjsko pot. Za svoja dejanja sta morala prevzeti odgovornost. In najbrž ni naključje, da je v kazni, ki ju doleti zaradi jabolka, govora o trdem delu, bolečini in spolnosti (na jabolko lahko gledamo tudi kot vir semen za nova drevesa).

Številne pravljice povezujejo jabolka z dozorevanjem glavnih junakov ali junakinj. Pri nas je gotovo najbolj znano jabolko, ki ga Sneguljčica dobi od svoje mačehe. Če so ji prej palčki še lahko pomagali, jo ohranjali v nekem neodraslem stanju, kjer se kljub nesporni lepoti še ni razvila v pravo žensko, je bil po jabolku za rešitev potreben princ, pravi moški, s katerim je lahko zakorakala v pravo življenje. Ali je naslovna junakinja v tem primeru za naše pojme preveč pasivna, je drugo vprašanje, a v časih bratov Grimm je bilo takšno dojemanje sveta splošno sprejeto.

Le malo manj znana je pravljica o zlatih jabolkih, kjer se trije bratje zapored spopadejo s skrivnostjo kraje jabolk z vrta. Za končni uspeh so potrebne vztrajnost, prebrisanost in moč, torej same lastnosti, ki jih lahko povežemo s (spolno) zrelostjo. Izpeljank pravljice o zlatih jabolkih lahko najdemo na stotine. Poljska različica ima naslov Steklena gora, arabska govori o smejočem in jokajočem jabolku ...

V vseh primerih je jabolko povezano s tveganjem. Spomnimo se le prepira boginj Atene, Here in Afrodite, ki so izbrale Parisa za oceno svoje lepote. Ko se je odločil, kateri eni izmed njih bo dal jabolko (če dobro premislimo, v danem položaju ni mogel izbrati drugače, kot da je užalil preostali boginji), je obsodil na smrt stotine junakov. Ko sežemo po prepovedanem sadežu, preprosto ni več poti nazaj!

Smrt

Ena od lastnosti klasičnih pravljic, po katerih se razlikujejo od sodobnih slikanic, je gotovo odnos do smrti. V slikanicah je smrt še vedno dokaj tabuizirana, če pa je o smrti že govora, je slikanica posvečena predvsem procesu slovesa, žalovanja, sprijaznjenja. Primera slikanic, ki govorita o smrti, sta Čez veliko reko in še boljša Ptičje petje.

Zdi se, da je v klasični slikanici smrt prisotna na vsakem koraku. Včasih se pojavlja kar kot literarni lik, kot na primer v Andersenovem Slavcu.

Smrt se v pravljici lahko pojavi kar kot eden nastopajočih likov, kot v Maski rdeče smrti Edgarja Allana Poeja

Še pogosteje se s smrtjo srečamo kot z dogodkom, ki nekaj sproži. Kralj leži na smrtni postelji, kdor najde zdravilo zanj, dobi roko njegove hčere ... Ali pa se sinovi ob smrtni postelji pripravljajo na prevzem dediščine, vendar morajo pred tem opraviti še pomemben preizkus. Ali pa je za nek izjemen dosežek na voljo mamljiva nagrada (na primer roka kraljeve hčere), a neuspešne čaka smrtna kazen. Čeprav je smrt tudi v tem primeru lahko predstavljena zelo plastično (poraženci se spremenijo vkamne ali njihove glave nataknejo na kol ...), ni predstavljena kot najpomembnejši dogodek v zgodbi, ampak kot pretnja, zaradi katere junakova dejanja dobijo posebno težo.

Smrt je lahko predstavljena še bolj simbolno. V Sneguljčici, ki ji uspe 'umreti' kar trikrat, deluje že skoraj komično, saj je ves čas jasno, da bo po smrti prišla spet rešitev. V Trnuljčici izvemo, da je smrt le dolg spanec, v Rdečo kapico je prepričljivo vključena predstavitev simbolnega ponovnega rojstva ... V vseh treh klasičnih primerih, se po 'smrti' življenje naslovnih junakinj šele začenja.

Se pravi, da lahko potegnemo približen zaključek. Če v sodobni slikanici o smrti govorimo kot o koncu, s katerim se moramo sprijazniti in poiskati tolažbo, je v klasični pravljici smrt del procesa odraščanja, prevzemanja odgovornosti, torej del naravnega reda. Seveda je strašna, a če dobro premislimo, je strašna tudi svoboda. In kakšna je druga možnost?

Zmaj

Zmaji spadajo med najstrašnejše in najbolj občudovanja vredne nasprotnike v pravljicah. Zanimivo je, da jih najdemo tako v vzhodnjaški kot zahodnjaški mitologiji, vendar se njihove vloge kar precej razlikujejo.

Zmaj je mogočno bitje

Na vzhodu zmaj simbolizira srečo, modrost in dolgoživost. Osebe, rojene v letu zmaja (kitajski horoskop), veljajo za poštene in pogumne. Zmaji z vzhoda so lahko moškega ali ženskega spola, pogosto se pojavljajo v vlogi pomočnikov, vedno pa si zaslužijo spoštovanje.

Mitologija zahoda je zmajem manj naklonjena, čeprav jim ne odreka izjemnih moči. Zmaji (običajno so moškega spola) pogosto čuvajo zaklade (torej predstavljajo oviro na poti do bogastva) ali ogrožajo princeske (se pravi, da predstavljajo tekmeca v iskanju družice, še ene stopnje na poti doseganja osebne zrelosti). Grška beseda za zmaja ima dva izvora, eden govori o veliki kači ali kuščarju, drugi o jasnem vidu. Ker znajo zmaji leteti, imajo seveda odličen pregled na dogajanjem, torej jasno vidijo širšo sliko, kot se to tudi pričakuje od zrele odrasle osebe.

Zmaji so v vseh kulturah sveta povezani z osnovnimi, najmočnejšimi in najbolj surovimi silami narave. Največkrat bruhajo ogenj, včasih led ali strup, kar pomeni, da razpolagajo z izjemno močjo uničevanja. Čeprav stare legende zmaje uvrščajo tudi med ustvarjalce, je z leti v ospredju ostala predvsem njihova zmožnost uničevanja, zaradi česar so jih pravljični junaki neusmiljeno napadali, dokler niso zmaji praktično izumrli.
 

Zmaja z več kot eno glavo je dandanes težko najti

Zmaji se v sodobnejših pravljicah ne pojavljajo le manj pogosto, tudi njihova podoba se je spremenila. Večglavi zmaji so postali le malo večji kuščarji, njihova zvijačnost je pozabljena, postali so navadne surovine, ki spadajo le še na smetišče zgodovine. Pri tem ne gre le za praktične razloge (lažje je na primer narisati zmaja z eno kot zmaja z dvanajstimi glavami), skoraj zagotovo je glavni krivec naraščajoča samozavest človeka, ki se narave iz leta v leto vse manj boji in jo vse bolj dojema le kot sredstvo v službi lastnih interesov.

Zmaji so postali celo smešni

Toda tudi človeka zgodovina ni ravna črta in zmaji se v zadnjih letih vračajo v literaturo. Njihova priljubljenost narašča, pod svoje okrilje so jih vzeli naravovarstveniki (kajpak, po mnogih legendah so svet ustvarili ravno zmaji), v njihova žrela se spet vračajo inteligentni stavki. Čeprav so v zadnjih stoletjih zmaji iz občudovanja vrednih mitoloških bitij celo v grbih nazadovali do stopnje usmiljenja vrednega krokodila, lahko rečemo, da se njihova zgodba vendarle še ni končala.


Kdor hoče v življenju uspeti, mora še vedno obvladati/premagati/prelisičiti zmaja!

Zmaji ščitijo številna mesta in dežele