Jabolko

Jabolka imajo v pravljicah pomembno vlogo. Najprej moramo vedeti, da je z besedo jabolko lahko označeno marsikaj, saj so menda do konca srednjega veka in še dalj imenovali jabolka kar vse nejagodičasto sadje, vključno z oreški in celo nekaterimi podzemnimi plodovi. Še danes je v francoščini krompir 'zemeljsko jabolko', prav tako so imenovali v stari angleščini kumaro, paradižnik je bil ob prihodu v Evropo razglašen za 'ljubezensko jabolko' ...


Sadje je dolgo predstavljalo najpomembnejši del človeške prehrane, ne nazadnje sta Adam in Eva v raju živela le od sadja. In zaradi prepovedanega sadeža, katerega imena v bibliji sicer ne izzvemo, a je sčasoma obveljalo, da gre za ravno za jabolko (nekaj je bilo pač treba narisati), sta bila iz raja tudi izgnana.

Sadje je za prehrano primerno le, če je zrelo. Uživanje nezrelega sadja prinaša s seboj težave. Tako ne čudi, če jabolka v mitologiji, religiji in pravljicah povezujemo z zrelostjo. Spet se spomnimo Adama in Eve, ki sta s pomočjo jabolka zakorakala na samostojno življenjsko pot. Za svoja dejanja sta morala prevzeti odgovornost. In najbrž ni naključje, da je v kazni, ki ju doleti zaradi jabolka, govora o trdem delu, bolečini in spolnosti (na jabolko lahko gledamo tudi kot vir semen za nova drevesa).

Številne pravljice povezujejo jabolka z dozorevanjem glavnih junakov ali junakinj. Pri nas je gotovo najbolj znano jabolko, ki ga Sneguljčica dobi od svoje mačehe. Če so ji prej palčki še lahko pomagali, jo ohranjali v nekem neodraslem stanju, kjer se kljub nesporni lepoti še ni razvila v pravo žensko, je bil po jabolku za rešitev potreben princ, pravi moški, s katerim je lahko zakorakala v pravo življenje. Ali je naslovna junakinja v tem primeru za naše pojme preveč pasivna, je drugo vprašanje, a v časih bratov Grimm je bilo takšno dojemanje sveta splošno sprejeto.

Le malo manj znana je pravljica o zlatih jabolkih, kjer se trije bratje zapored spopadejo s skrivnostjo kraje jabolk z vrta. Za končni uspeh so potrebne vztrajnost, prebrisanost in moč, torej same lastnosti, ki jih lahko povežemo s (spolno) zrelostjo. Izpeljank pravljice o zlatih jabolkih lahko najdemo na stotine. Poljska različica ima naslov Steklena gora, arabska govori o smejočem in jokajočem jabolku ...

V vseh primerih je jabolko povezano s tveganjem. Spomnimo se le prepira boginj Atene, Here in Afrodite, ki so izbrale Parisa za oceno svoje lepote. Ko se je odločil, kateri eni izmed njih bo dal jabolko (če dobro premislimo, v danem položaju ni mogel izbrati drugače, kot da je užalil preostali boginji), je obsodil na smrt stotine junakov. Ko sežemo po prepovedanem sadežu, preprosto ni več poti nazaj!

Smrt

Ena od lastnosti klasičnih pravljic, po katerih se razlikujejo od sodobnih slikanic, je gotovo odnos do smrti. V slikanicah je smrt še vedno dokaj tabuizirana, če pa je o smrti že govora, je slikanica posvečena predvsem procesu slovesa, žalovanja, sprijaznjenja. Primera slikanic, ki govorita o smrti, sta Čez veliko reko in še boljša Ptičje petje.

Zdi se, da je v klasični slikanici smrt prisotna na vsakem koraku. Včasih se pojavlja kar kot literarni lik, kot na primer v Andersenovem Slavcu.

Smrt se v pravljici lahko pojavi kar kot eden nastopajočih likov, kot v Maski rdeče smrti Edgarja Allana Poeja

Še pogosteje se s smrtjo srečamo kot z dogodkom, ki nekaj sproži. Kralj leži na smrtni postelji, kdor najde zdravilo zanj, dobi roko njegove hčere ... Ali pa se sinovi ob smrtni postelji pripravljajo na prevzem dediščine, vendar morajo pred tem opraviti še pomemben preizkus. Ali pa je za nek izjemen dosežek na voljo mamljiva nagrada (na primer roka kraljeve hčere), a neuspešne čaka smrtna kazen. Čeprav je smrt tudi v tem primeru lahko predstavljena zelo plastično (poraženci se spremenijo vkamne ali njihove glave nataknejo na kol ...), ni predstavljena kot najpomembnejši dogodek v zgodbi, ampak kot pretnja, zaradi katere junakova dejanja dobijo posebno težo.

Smrt je lahko predstavljena še bolj simbolno. V Sneguljčici, ki ji uspe 'umreti' kar trikrat, deluje že skoraj komično, saj je ves čas jasno, da bo po smrti prišla spet rešitev. V Trnuljčici izvemo, da je smrt le dolg spanec, v Rdečo kapico je prepričljivo vključena predstavitev simbolnega ponovnega rojstva ... V vseh treh klasičnih primerih, se po 'smrti' življenje naslovnih junakinj šele začenja.

Se pravi, da lahko potegnemo približen zaključek. Če v sodobni slikanici o smrti govorimo kot o koncu, s katerim se moramo sprijazniti in poiskati tolažbo, je v klasični pravljici smrt del procesa odraščanja, prevzemanja odgovornosti, torej del naravnega reda. Seveda je strašna, a če dobro premislimo, je strašna tudi svoboda. In kakšna je druga možnost?

Zmaj

Zmaji spadajo med najstrašnejše in najbolj občudovanja vredne nasprotnike v pravljicah. Zanimivo je, da jih najdemo tako v vzhodnjaški kot zahodnjaški mitologiji, vendar se njihove vloge kar precej razlikujejo.

Zmaj je mogočno bitje

Na vzhodu zmaj simbolizira srečo, modrost in dolgoživost. Osebe, rojene v letu zmaja (kitajski horoskop), veljajo za poštene in pogumne. Zmaji z vzhoda so lahko moškega ali ženskega spola, pogosto se pojavljajo v vlogi pomočnikov, vedno pa si zaslužijo spoštovanje.

Mitologija zahoda je zmajem manj naklonjena, čeprav jim ne odreka izjemnih moči. Zmaji (običajno so moškega spola) pogosto čuvajo zaklade (torej predstavljajo oviro na poti do bogastva) ali ogrožajo princeske (se pravi, da predstavljajo tekmeca v iskanju družice, še ene stopnje na poti doseganja osebne zrelosti). Grška beseda za zmaja ima dva izvora, eden govori o veliki kači ali kuščarju, drugi o jasnem vidu. Ker znajo zmaji leteti, imajo seveda odličen pregled na dogajanjem, torej jasno vidijo širšo sliko, kot se to tudi pričakuje od zrele odrasle osebe.

Zmaji so v vseh kulturah sveta povezani z osnovnimi, najmočnejšimi in najbolj surovimi silami narave. Največkrat bruhajo ogenj, včasih led ali strup, kar pomeni, da razpolagajo z izjemno močjo uničevanja. Čeprav stare legende zmaje uvrščajo tudi med ustvarjalce, je z leti v ospredju ostala predvsem njihova zmožnost uničevanja, zaradi česar so jih pravljični junaki neusmiljeno napadali, dokler niso zmaji praktično izumrli.
 

Zmaja z več kot eno glavo je dandanes težko najti

Zmaji se v sodobnejših pravljicah ne pojavljajo le manj pogosto, tudi njihova podoba se je spremenila. Večglavi zmaji so postali le malo večji kuščarji, njihova zvijačnost je pozabljena, postali so navadne surovine, ki spadajo le še na smetišče zgodovine. Pri tem ne gre le za praktične razloge (lažje je na primer narisati zmaja z eno kot zmaja z dvanajstimi glavami), skoraj zagotovo je glavni krivec naraščajoča samozavest človeka, ki se narave iz leta v leto vse manj boji in jo vse bolj dojema le kot sredstvo v službi lastnih interesov.

Zmaji so postali celo smešni

Toda tudi človeka zgodovina ni ravna črta in zmaji se v zadnjih letih vračajo v literaturo. Njihova priljubljenost narašča, pod svoje okrilje so jih vzeli naravovarstveniki (kajpak, po mnogih legendah so svet ustvarili ravno zmaji), v njihova žrela se spet vračajo inteligentni stavki. Čeprav so v zadnjih stoletjih zmaji iz občudovanja vrednih mitoloških bitij celo v grbih nazadovali do stopnje usmiljenja vrednega krokodila, lahko rečemo, da se njihova zgodba vendarle še ni končala.


Kdor hoče v življenju uspeti, mora še vedno obvladati/premagati/prelisičiti zmaja!

Zmaji ščitijo številna mesta in dežele

Dana beseda in prelomljena obljuba

V številnih pravljicah celoten zaplet sloni na dani besedi. Seveda je besedo lažje dati, kot obljubo izpolniti. Pomislimo le na Rdečo kapico, kjer je deklica materi vse lepo obljubila, a vseeno nasedla sladkobesednemu volku. Ali na ne prav bistro Sneguljčico, ki je palčkom kar trikrat obljubila, da ne bo odpirala vrat, pa jo je mačeha vsakokrat pretentala. V taisti pravljici se lahko spomnimo še na lovca, ki je zlobni kraljici obljubil, da bo pokončal Sneguljčico, a ji nato v dokaz prinesel drobovino živali. Seveda je vsak od naštetih, ki niso držali besede, zašel v težave. V resne težave!

Sneguljčica ni zmogla držati obljube palčkom

Še ni dovolj? V zgodbi Lepotica in zver lepotica obljubi, da se bo vrnila, a se ne. Zver od razočaranja skoraj umre, a na srečo se Lepotica še pravočasno zave napake, zato je konec srečen. Prav tako srečno se zadeva konča v Žabjem kralju, kjer princesa misli, da je obljuba, dana žabcu, ne zavezuje, a jo kralj opomni, da je dana beseda pač dana beseda. Ko ga uboga, se dogodki odvijejo v vsestransko zadovoljstvo.

Kaj pa, če je bila beseda dana pod prisilo, ali je junak (tisti, ki je besedo dal) zaslutil, da se mu v primeru izpolnitve obljube ne piše nič dobrega? Aladin iz tisoč in ene noči na primer tako izigra čarovnika in si izbori ogromno bogastvo. Podobno se odloči vojak iz Andersenovega vžigalnika, ki ogoljufa čarovnico in strašno obogati. Toda oba junaka prav hitro zabredeta v hudo stisko in veliko napora je treba, da se jima sreča spet obrne.

Dana beseda torej tudi v takšnem primeru nekaj velja in kazen za figo v žepu je huda. V redu, v obeh zadnjih primerih sta besedo dala pripadnika najnižjih slojev, kjer v boju za preživetje čast morda ne pomeni toliko, kot v svetu plemstva. Kaj pa princesa v Gosji pastirici?

Gosja pastirica je morala skrivati svoje poreklo

Ko njena služabnica izsili zamenjavo vlog in obljubo, da živi duši ne bo izdala, kdo je v resnici, je princesa ujetnica same sebe, oziroma družbenih pravil, s pomočjo katerih je bila vzgojena. Njen položaj je težaven celo za pravljične razmere. Ostala je brez doma, izgubila svoj položaj, premoženje (robček), poslednjega prijatelja (konja), čast je pravzaprav vse, kar jo še dela princeso, sicer bi prav lahko dokončno sprejela vlogo gosje pastirice, ki ji jo je namenila močnejša in iznajdljivejša služabnica.

Toda, kot je v pravljicah in v življenju že kar v navadi, se pojavi pomočnik, ki izve resnico z zvijačo. Če princesa že ne more povedati svoje zgodbe živi duši, jo lahko pove v peč (skozi cev pa jo sliši kralj in tako lahko nemudoma popravi krivico)!

Dana beseda v pravljici torej vedno nekaj velja, kar je logično, saj so pravljice nastajale v času in okolju, kjer je obljuba zares nekaj veljala. V sodobni demokratični družbi so obljube v najboljšem primeru vezane na iztek mandata, volilni program (zapisana zbirka obljub) prav kmalu postane koalicijska pogodba, pogodba dobiva anekse, lažnivci in goljufi niso kaznovani, ampak terjajo odpravnine in odškodnine in na koncu kaj hitro pozabimo kdo pije in kdo plača.

No, plačamo kar vsi, saj v dano besedo le redko kdo še verjame. Zakaj le, saj vendar pripada nekemu drugemu, pravljičnemu času, zdaj pa imamo pravni red, kar pomeni, da prelomljeno obljubo in njene posledice zlahka spravi v red spreten pravnik ...

Free backlinksX!

Auto backlinks service

http://www.seoforvn.com

Pravljično število tri

Prepoznamo enega najprepoznavnejših slovenskih simbolov?

 V pravljicah se določena števila pojavljajo večkrat od ostalih. Nekatera so za pravljice tako značilna, da jim pravimo kar 'pravljična števila'. Med vsemi je najpogostejše prav gotovo število tri, ki ga najdemo že kar v naslovih: Volk in trije prašički, Trije možički v gozdu, Tri revne deklice, ...) in še pogosteje v vsebini.

Zakaj ravno tri?

Naštejmo nekaj možnosti:

1. Število tri v številnih religijah simbolizira popolnost. Če sta dva par in s tem tvorita neko nasprotje (moški - ženska, vroče - mrzlo, dan - noč, ...) je trojka očitno nad dvojko, saj nasprotje presega, ima moč združevanja, iz dveh točk lahko naredimo le črto, iz treh že lik. V krščanstvu poznamo Sveto trojico, podobna troedinost je znana v hinduizmu in budizmu, stari Grki so poznali tri gracije in tri furije, celo nekatera ameriška indijanska plemena so izdelala svoj tridelni model sveta, ki je presenetljivo podoben nam najbližjemu krščanskemu: zgoraj, spodaj in vmes, nebesa, pekel in vice, kar nas pripelje do naslednje točke.

2. S številom tri lahko pregledno razdelimo marsikatero celoto, na primer čas (preteklost, sedanjost, prihodnost), prostor (levo, desno, na sredi), zgodbo (uvod, jedro, zaključek) ...

3. Številka tri je za pripoved zanimiva vsaj iz treh (ja, nalašč) razlogov:

- omogoča stopnjevanje (hiter, hitrejši, najhitrejši ali bakren, srebrn, zlat), kar daje napetost zgodbi in v poslušalcu zbuja pričakovanja (čeprav pričakuje, da bo uspelo šele tretjemu bratu, že iz poskusov prvih dveh poskuša sklepati, kako se bo zgodba razvila)
- omogoča ponavljanje (ko se nekaj v zgodbi trikrat ponovi, je jasno, da o dogajanju nima smisla več razpredati, saj se je že razvilo do skrajnosti, ali pa je junak opravil s toliko ovirami, da mu tudi morebitne dodatne ne bodo več predstavljale omembe vrednih izzivov), a brez zavlačevanja z nepotrebnim naštevanjem
- daje ritem (če se nekaj zgodi dvakrat, je lahko naključje, če se trikrat, je pravilo), kar je znano tudi iz matematike (za ugotavljanje zaporedij potrebujemo tri števila, saj iz dveh še ne moremo sklepati, kam se bo zaporedje razvilo) in glasbe (pomislimo le na akorde, ki jih tvorijo vsaj trije toni).

4. Psihoanalitiki so poudarjali moč številke  tri, ki jo ima ta na otroka. Otrok med odraščanjem počasi spoznava svet, v katerem najprej dojema sebe v odnosu z okolico in nato s posamezniki, kjer najpomembnejšo vlogo igrata mati in oče, on pa je tretji. Prav zato so v pravljicah za otroke običajno glavni junaki najmlajši, saj se otroški poslušalci z njimi najlažje poistovetijo. Posebej so jim simpatični, če so povezani s kakšno fizikalno oviro, kot je na primer najslabši konj za na pot, saj se otroci ob spoznavanju sveta nenehno zavedajo, da so majhni, nebogljeni, šibki, nevedni, se pravi, da jih pestijo številne pomanjkljivosti.

5. Številka tri je zelo zanimiva z dramskega vidika. Klasičen primer zapleta, ki že v osnovi veliko obeta, je ljubezenski trikotnik. Dokler govorimo o paru, lahko ugibamo le o srečnem ali nesrečnem razpletu, ko so v igri trije, je jasno, da bo vsaj eden potegnil kratko. Bralec uživa v ugibanju in številnih presenečenjih, ki mu jih lahko pisec ob tem pripravi. Mimogrede: v shakespearjanskem gledališču je bila publika menda razdeljena na tri dele: pred, levo in desno od odra, zato so igralci pogosto nagovarjali vsak del publike posebej, se pravi, da je bila na delu spet pripovedovalska trojka.

Številka tri torej lahko pomeni marsikaj, a v pravljicah jo zagotovo brez težav povežemo z vztrajnostjo, saj mora junak za uspeh nekaj trikrat ponoviti, premagati tri naloge ali pa se nalog lotijo trije junaki, ki dejansko vsi skupaj upodabljajo le enega na različnih stopnjah razvoja. Prav zato je pravljica o treh prašičkih v svoji najstarejši različici (prva dva pujska volk poje) vseeno pravljica s srečnim koncem (otroku je jasno, da se je zanj, ki je vendar tretji in se prepozna le v tretjem pujsku, vse dobro razpletlo).

ALL WEBSITEX!

Agence web marketing

http://www.all-website.com

Hudobna mačeha

Vsaka dobra zgodba potrebuje negativca in mačehe so v pravljicah v tej vlogi že kar priviligirane. Zakaj ravno mačehe?

Pravljice so seveda stare zgodbe, vsekakor iz časov bistveno slabšega zdravstvenega varstva, zato se je pred nekaj stoletji gotovo pogosto zgodilo, da je otrok (ali več otrok, ne pozabimo, pred stoletji je bila rodnost večja, saj ni bilo nerazvito le zdravstvo, ampak tudi kabelska televizija) ostal brez enega od staršev. Če je bila to mama, je iz povsem praktičnih razlogov lahko dobil drugo mater (rekli so ji tudi pisana mati, a ne zaradi sloga oblačenja, temveč zaradi njene pravne, zapisane vloge matere, ki je bila na papirju enaka vlogi prave mame, v resnici pa življenje ni vedno izenačeno z zapisi v pravniških bukvicah), s katero je lahko prišel v resne spore. Komu bo dala mačeha prednost - otrokom, ki so njeni v resnici, ali tistim, ki jih je dobila spotoma, ker jih je mož ravno pripeljal v zakon? Da, Pepelka že ve. Tudi Janku in Metki je bilo hitro jasno, da daje mačeha v boju za preživetje prednost sebi in ne pastorkama. Ne pozabimo niti na ljubosumje Sneguljčičine mačehe do odraščajoče deklice, ki je zasenčila njeno lepoto ...

Mačeha je osupnila ob pogledu na Sneguljčico

Ampak zakaj so se pravljice spravile ravno na ženske? Saj so vendar umirali tudi očetje in za vsako vdovo, ki se je poročila z vdovcem,  enačba pokaže vdovca, ki se je poročil z vdovo!

Roko na srce, v literarni zgodovini ni težko najti primerov krušnih očetov (imenovanih po kruhu, ki so ga rezali svojim nepravim otrokom), a čas je pokazal, da so pravljice z mačehami bistveno bolj priljubljene. Bolj je ženšče zlobno, bolje za zgodbo. Zadeva gre tako daleč, da so negativci celo menjali spol. V francoski inačici Janka in Metke je bil oče (kar pravi, ne krušni) tisti, ki je otroke (tam jih je bilo sedem) hotel odpeljati v gozd, v novejši, ki sta jo zapisala in priredila brata Grimm, pa njegovo vlogo zasede mačeha.

Razlogi za mačehe so predvsem psihološki. Če hočemo verodostojen lik z neko globino, močjo, privlačnostjo (da, Pepelkina in Sneguljčičina mačeha sta bili, vsaj v 'izvirnikih' celo lepotici) in ga želimo zares od srca zasovražiti, je za to vlogo najprimernejša mama. Govorimo o pravi mami, tisti, ki otroku že mesece pred rojstvom priskrbi vse nujno in malo manj nujno potrebno za preživetje. Hrani ga, oblači, tolaži in po svojih najboljših močeh razvaja. Otrok je od nje povsem odvisen in ona mu poskuša v vsem ugoditi.

Toda nekega dne mu mora, če otrok vsaj približno normalno odrašča, reči ne. Takrat se otroku podre svet, razočaran je, jezen, počuti se izigranega. Seveda je jezen na osebo, ki ga je zavrnila, na svojo mamo. Toda to je še vedno njegova mama, njemu najbližja in najljubša oseba, najboljša oseba na svetu. Kako naj torej opravi s svojimi negativnimi občutki, ko je hkrati še vedno poln ljubezni, hvaležnosti in zaupanja do svoje matere?

Rešitev je v razdelitvi matere na dve osebi - pravo, ki se za nekaj časa umakne (v pravljici običajno umre) in nepravo, ki ji lahko brez zadržkov zameri za vse hudo, kar ga je (ali lik v pravljici, s katerim se poistoveti) doletelo. Ko je mačeha kaznovana (pogosto je kazen kruta, v Janku in Metki jo samo s smrtjo še poceni odnese), je pravljice konec in otrok se lahko pomirjen, saj je v domišljiji izživel svoja negativna občutja, stisne k pravi mamici v naročje. Življenje, v katerem bi ga sicer nenehno trgali hudi notranji boji, lahko mirno teče naprej.

Ja, le kam bi prišli brez mačeh, teh pisanih mater?

Bel golob

V pravljicah se pogosto v vlogi pomočnikov pojavljajo ptice. Pripovedovalci in še posebej zapisovalci so vrsto ptice izbirali v skladu s svojim pogledom na življenje in okolje, v katerem so ustvarjali. Najbolj znana zapisovalca, brata Grimm, sta v nekaterih izmed svojih najbolj razvpitih pravljic uporabila belega goloba. V Trnuljčici imajo golobi zgolj vlogo pretežno spečih statistov, v Sneguljčici se pride golob kot zadnja žival poklonit Sneguljčici v stekleni krsti in ji glasno zaželi, da bi jo prišel odrešit princ, v Janku in Metki nastopi v vlogi vodnika, ki otroka vodi skozi gozd, najaktivnejši pa so golobi v Pepelki, kjer (vsaj v nekaterih izpeljankah) glavni junakinji pomagajo (ločevanje pomešanega zrnja, obleka za ples, izdajo prevaro polsester) in celo nastopijo kot orodje kaznovanja in maščevanja (goljufivima polsestrama izkljujejo oči).

Bel golob je znan simbol

 Morda omenimo še, da golobe in grlice, sicer sorodni, a različni vrsti, verjetno gre za najstarejše udomačene živali, literatura in zgodovina pogosto zamenjuje, zato obema vrstama ptic dajeta isto simboliko.

Bel golob ima močan simbolni pomen še izpred začetkov krščanstva. Zaradi svoje miroljubne pojave in pomirjujočega gruljenja je golob že pri primitivnih ljudstvih predstavljal tolažbo, nežnost in potrpljenje. Stari Slovani so verjeli, da golobi prenašajo duše umrlih v nebo, podobno vlogo so jim pripisovali tudi Kelti in Gali. V krščanstvu ima bel golob izrazito pozitivno vlogo. Spomnimo se na Noetovo barko, kjer prinaša upanje in nov začetek, zgodbo o Jonu (v hebrejskem jeziku Golob), ki ga je morala pogoltniti velika riba (po nekaterih virih morska pošast, po nekaterih kit), da je sprejel svoje preroško poslanstvo, ali Jezusa, na katerem je po krstu pristal bel golob.

Golob tradicionalno prinaša dobre novice

Golob simbolizira vero in (za)upanje, z belim golobom upodabljajo Svetega duha, po Freudu je beli golob podoba nadjaza, povsod v razvitem svetu je simbol sreče in miru, zaradi svoje okretnosti in diskretnosti, ki se je posebej izkazala pri izmenjavi skrivnih sporočil, so ga za svojega vzeli tudi zaljubljenci.