Čevlji

Čevlji (ali neka druga obutev) imajo lahko v pravljicah zelo pomembno vlogo. Kar pomislimo na Pepelko ali Obutega mačka! Tudi sedemmiljski škornji niso kar tako.

Vprašajmo se, kakšna simbolika se skriva za njimi? Kakšne skrite pomene lahko s seboj prinašajo čevlji?

Prizor iz Stare gospe v cevlju Josepha Martina Kronheima

Čevlji v pravljicah lahko pomenijo marsikaj, a psihoanalitiki se običajno najprej posvetijo najbolj očitni simboliki. Iskanje prave nožice za pravi čevelj v Pepelki se zelo odkrito spogleduje s spolnostjo. Veliko jih je, ki poskusijo sloviti stekleni čeveljček (v večini starejših različic je zlat, kar je glede na simboliko zlata še bolj jasno), a le ena je primerna za zakonsko družico kraljeviču.

V srednjem veku je  bil tudi v resnici pogost običaj, da je nevestin oče med poročnim obredom podal čevelj ženinu in ta ga je pomagal obuti nevesti, ki je s tem simbolno postala njegova last (in odgovornost). Ne pozabimo, da imamo v Pepelki pri obuvanju prav tako prisotne vse tri: ženina, nevesto in njenega očeta.

Se pravi, da ne gre le za iskanje partnerja, ampak odgovorno iskanje partnerja (zlato je tesno povezano z zrelostjo in odgovornostjo), kar nas pripelje do druge povezave: čevlji nam pogosto prikažejo vztrajnost, celo trmo. Junaki v pravljicah morajo pogosto potovati daleč in dolgo, kar je slikovito prikazano na primer s sedmimi pari ponošenih čevljev (tudi o simboliki števila sedem smo že pisali), ali z železnimi čevlji, ki so bili tako obrabljeni, da je podplat dobesedno izginil.

Čevlji so vsekakor povezani tudi z odraščanjem, kar je seveda logično, če pomislimo na njihovo zgodovino. še nekaj stoletij nazaj si jih ni mogel privoščiti vsak, kaj šele, da bi jih kupovali otrokom, ki so jih tako ali tako ali takoj uničili ali prerasli. Nakup čevljev je še danes v nekaterih delih sveta pomembno simbolno dejanje in ob tem se spomnimo na Obutega mačka.

Zakaj je od svojega gospodarja zahteval škornje, s katerimi si je prislužil ima iz naslova? Ker je samo obut lahko vstopil v višje kroge. Obuti maček je nato s spretnim spletkarjenjem našel udobno mesto zase in svojega lastnika, slednjemu pa ne nazadnje priskrbel še kraljično za ženo.

Tudi pri nas je znan izraz, da mora nekdo, če hoče doseči neko določeno stopnjo znanja, mojstrstva, odgovornosti ... - stopiti v čevlje, nekoga, ki je nekaj že dosegel.

Prav zanimiva je Jungovska razlaga pri nas malce manj znane pravljice bratov Grimm Dvanajst plešočih princes. V tej pravljici dvanajst princes vsak večer zaklenejo v skupno spalnico, ko pa jo zjutraj odklenejo, so njihovi čevlji povsem uničeni. Kralj hoče na vsak način izvedeti kam in kako hodijo njegove hčere vsako noč in je pripravljen to informacijo tudi dobro plačati - z roko ene od princes in položajem svojega naslednika. Se pravi, da nekdo, ki razreši to skrivnost, dokaže svojo zrelost in si s tem prisluži najvišjo možno nagrado v pravljicah (poroka in kraljestvo). Toda če poskuša neuspešno, ga čaka smrt.

Po Jungu (seveda je to le ena možnih razlag) je treba čevlje v Dvanajst plešočih princesah razumeti skupaj s plesom, med katerim jih scefrajo do koscev. Ples je lahko predvidljiva in nedolžna zabava s predpisanimi koraki ali pa nebrzdano divjanje z uničenimi čevlji kot na primer v tej pravljici. Ko je skrivnost razrešena, razlog za uničene čevlje razkrit in vse energije uravnotežene (na začetku je s kar dvanajstimi poskočnimi princesami očitno preveč mladostne ženske energije, ki je strogi in neprilagodljivi kralj kljub zaklepanju in straži ne more nadzirati), je tudi konec lahko srečen.

Podobno vlogo posrednika med  resnim in neresnim, nadzorovanim in podivjanim, odgovornim in nezrelim odigrajo Rdeči čevlji v pravljici Hansa Christina Andersena.

S čevlji je povezana kopica običajev po svetu, še vedno so del različnih poročnih obredov (od njihovega privezovanja na odbijače do razbijanja stekla s čevlji, ne nazadnje je marsikje nevesta včasih namesto podvezice metale čevel in tako določala, katera bo naslednja v njenem položaju, se pravi v njenih čevljih), kaže pa, da bodo še kar nekaj časa v dvojni vlogi: simbol moči in napuha na eni in ponižnosti in prizadevnosti na drugi strani.

To dvojno vlogo si najlaže ponazorimo s prizorom iz zgodovine visokih pet - izumili so jih, da pomembnim, oziroma bogatim ne bi bilo treba gaziti po blatu. Višje so bile pete, višjo gospodo so nosile. Tako je tipična dama iz visoke družbe (izraz visoka družba je povezan prav s tem) svojo pomembnost pokazala s tem, da ni bila sposobna prečkati ulice brez pomoči dveh služabnikov, ki sta jo ob tem podpirala.

Močan simbol torej, ki ga je treba vedno razlagati glede na ostale simbole v zgodbi.