Ključ in ključi v pravljicah

Simbolika ključev

Ključ je eden najpogostejših simbolov v pravljicah in literaturi nasploh. Pomeni lahko marsikaj, pa tudi velikost ključa je pomembna.

Ključ seveda najpogosteje predstavlja varnost in zaupanje, zato ga na primer pogosto najdemo v grbih, je pa tesno povezan tudi z močjo in odgovornostjo, kar lepo prikazuje naslednja slika, kjer Sveti Peter razkazuje svojo moč in odgovornost. Bo prišleku odklenil vrata Raja ali pač ne?

Včasih so moč človeka ocenili po številu ključev, s katerimi je ropotal (danes se raje zanašamo na število kreditnih kartic) in v tem je bila preprosta logika.

Ključe so imeli bogati. Ne le, da je bila že sama izdelava ključev (in ključavnic) draga, tudi zaklepanje je imelo smisel le, če je imel dotični karkoli vrednega. Več je imel, več vrat in s tem ključev je potreboval.

Tudi, če nisi bil bogat, si lahko imel veliko ključev. Predstavljajmo si na primer ječarja. Njegov poklic ni prinašal poebnega družbenega ugleda, še manj bogastva, a vendar so mu že ključi samodejno prinšali določeno mero spoštovanja. Kdor mu je zaupal ključe, mu je zaupal človeška življenja, to pa je gotovo največja odgovornost, ki jo lahko komu naložimo.

Še pomnite običaj izročanja ključev mesta posebej zaslužnim meščanom ali gostom?

Tudi danes ni dosti drugače. Običaj prodaje ključa zaključnih letnikov srednjih šol in gimnazij leto mlajšim vrstnikom je simbolična predaja odgovornosti, ki jo s seboj prinaša zadnji letnik šolanja. Maturantje so najstarejši šolarji, maturantje so za zgled vsem drugim v šoli, maturantje so z eno nogo že v poklicu ali med akademiki. Oni so takorekoč prihodnost človeštva. Pokazati morajo zrelost in odgovornost, za to pa potrebujejo ključ(e).

Ko mlad človek opravi šoferski izpit, seveda prosi očeta (ali mamo) za ključe, kar v sebi spet skriva veliko simbolike. Ko se zaposli, mu spet zaupajo ključ ali ključe. Zaklepati mora pisalno mizo, garderobno omarico, žabico na parkirišču, blagajno, pisarno, hodnik, stranišče in še in še. Ko ga polomi in ga odpustijo, mu najprej vzamejo ključe, kar je simbolno vsekakor neke vrste kastracija.

Ob nakupu stanovanja prodajalec novemu lastniku izroči ključe. Prav tako ključe lastnik predaja najemniku. V obeh primerih je jasno, da gre ob prehodu ključev iz rok v roke za prehod neke moči, in da si je to moč treba zaslužiti. Lahko z denarjem, lahko z zaupanjem, lahko tudi kako drugače, a ključev v nobenem primeru ne moreš dobiti kar tako.

Eden najbolj znanih primerov uporabe ključev za preizkus moči in zaupanja je gotovo pravljica o Sinjebradcu. Ko gospodar ženi izroči ključe, ji simbolno predaja moč in odgovornost. Ko ji hkrati prepove odpreti ena od vrat, jo spravi v konfliktno situacijo.

Ji je res zaupal moč, če je ta omejena s prepovedjo uporabe enega od ključev?

Ali iz njegovega zornega kota: ji lahko zaupa toliko moči?

V pravljici gre za preizkus. Skoraj vse pravljice imajo v sebi prepoved in v skoraj vseh je prava naloga junaka, da prekrši dano obljubo, oziroma se upre prepovedi. Literarno seveda zato, da je zgodba sploh zanimiva.

Simbolno pa zato, ker pravljice praviloma pripovedujejo o odraščanju, o sprejemanju odgovornosti, o delanju napak in sprejemanju posledic zanje. V Sinjebradcu je oprijemljivi del preizkusa predstavljen s ključem, v kakšni drugi pa kako drugače. Spomninmo se na kozličke, ki odprejo volku, čeprav jim je mati naročila, naj tega ne počnejo. Ali na Sneguljčico, ki kar trikrat podobno nasede zlobni mačehi, čeprav so jo palčki vsakič opozorili, naj ostane lepo za zaklenjenimi vrati.

Zaklepanje pomeni moč, kar lepo izkusita Janko iz Janka in Metke, ko ne more ven po kamenčke ali pa Ali Babin pohlepni bratranec, ki se ne more spomniti skrivnega gesla (ki je seveda ključ do njegovega življenja). Besedo ključ pogosto uporabimo namesto besede namig ali rešitev. To je zelo očitno v križankah in drugih ugankarskih medijih, posebej radi pa imajo ključe v kriminalkah.

Če boste nekega dne obiskovali šolo kreativnega pisanja, boste skoraj zagotovo slišali o ključih, ki jih mora vsebovati vsaka dobra zgodba, ne le kriminalka.

Če pa ne, a bi vseeno radi začutili, kakšno moč nosijo v sebi ključi in ključavnice, berite pravljice. Veliko pravljic.

Ples

Zgodovina plesa se je začela precej pred zgodovino pisave, zato lahko o začetkih le ugibamo. Vsekakor je imel ples že od nekdaj pomembno simbolno in ritualno vlogo. S plesom so ljudje nagovarjali božanstva, na primer ob klicanju dežja, izražali veselje, na primer ob dobri letini ali uspešnem zaključku lova, s plesom so si ne nazadnje tudi vlivali pogum pred bitko ali z njim celo poskušali ustrahovati sovražnika ...

Ste v slovitem Haka plesu prepoznali elemente vojaškega marša in koračnice?

Ples je tesno povezan s pomembnimi dogodki v življenu posameznika ali skupine, še posebej ob najpomembnejših prelomnicah, kot so rojstvo, zaključek šolanja, poroka, odhod od doma ali vrnitev domov. Ples je priljubljen ob najbolj formalnih in spontanih priložnostih, in če so koraki še tako natanko predpisani, vedno dopušča izražanje določene ustvarjalnosti.

Ker gre za tako pomembno početje, nas ne čudi, da se s plesom nenehno srečujemo tudi v pravljicah.

Čeprav Pepelkini odhodi na ples (kljub prepovedi!) najbrž takoj pridejo na misel, je ples (ne pozabimo, bil je organiziran z namenom iskanja kraljevičeve bodoče soproge, se pravi bodoče kraljice) v tej pravljici zgolj v stranski vlogi. Čeveljček pravzaprav pusti dosti močnejši vtis.



Podobno se plesa lahko spomnimo iz Voka in sedmih kozličkov, ko kozlički skupaj s svojo materjo na koncu zmagoslavno zaplešejo, ali iz Sneguljčice (bratov Grimm), kjer mora mačeha na koncu za kazen plesati v razbeljenih čevljih, dokler se ne zgrudi od izčrpanosti.

No, ples ima v nekaterih pravljicah še pomembnejšo vlogo. V Andersenovih Rdečih čeveljcih se lahkomiselna Karin (tako je bilo tudi v resnici ime  njegovi polsestri, ki se je menda občasno preživljala z najstarejšo obrtjo na svetu) brezskrno vrti ob veselih in manj veselih priložnostih, dokler je ne doleti kruta kazen. V Dvanajstih plešočih princesah imamo že na začetku nastavek prave detektivke: kaj princeske počno ponoči, da so zjutraj njihovi čevlji povsem uničeni?

Ne pozabimo niti na Špicparkeljca, v katerem se zlobni škrat med plesom razkrije (izda svoje ime), saj je prav ples tisti, med katerim razkrijemo svoj pravi jaz. Pravzaprav bi težko našli pravljico, kjer ples ne bi bil vsaj posredno prisoten.


Tudi dandanes, kljub Facebooku, zmenkarskim spletnim stranem in drugim dobrotam sodobnega časa, je staromodni način - udeležba na večernem plesu (da tudi obisk diskoteke je zajet), še vedno najpogostejši način za navezovanje prvih stikov, povezovanje z morebitnimi prijatelji in celo bodočimi življenjskimi sopotniki.

Če vas torej mikajo nove dogodivščine, ali pa ste morda začutili potrebo po novem, umirjenejšem življenjskem slogu, če bi radi utrdili položaj v družbi, okrepili poslovne stike, izboljšali zdravje in počutje na splošno - ples ponuja odgovor na vse, za še več primerov pomena in rabe plesa pa le prelistajte kako knjigo s pravljicami.

Mlinar

Simbolni pomen mlinarja v pravljici (in še kje)

Kdor je prebral veliko pravljic, je gotovo opazil da se nekateri poklici ali družbeni položaji pojavljajo precej pogosteje od drugih. Kralj je verjetno najlepši primer med vsemi. No, mlinar ima tudi kar pomemben položaj, s katerim pa se, vsaj po literaturi, ki sem jo preletel, nihče ni posebej resno ukvarjal.

Kaj pomeni, če na primer, sanjamo o mlinarju? Sanjske knjige pravijo, da to pomeni povečano željo po uspehu. Se pravi, da si želimo napredovati v finančnem smislu ali pa splezati na višje mesto v družbi. Enako velja za sanje o mlinu. Sanje o porušenem mlinu pa so razbite iluzije o uspehu ...

Poklic mlinarja je med nastarejšimi na svetu in priimek Mlinar (Miller v angleško govorečem svetu, Mueller v nemško govorečem,...) med najpogostejšimi. Mlinar ni bil navaden dninar ali hlapec. Imel je lastnino in znanje in od njega je bilo neposredno odvisnih kar nekaj družin, morda celo za več vasi prebivalstva. Čeprav svojega žita morda niti ni imel, je mlel drugim in jim to tudi primerno zaračunal.

Če je bilo dela veliko, je imel pomočnike, ki so lahko delali le v mlinu, ali pa z različnimi tovornimi živami prevažali žito v eno in moko v drugo smer. Mirno lahko rečemo, da mlini spadajo med najstarejše tovarne na svetu in v številnih jezikih se celo tovarne izdelkov, ki nimajo zveze z žitom, imenujejo mlini (na primer papirniška ali tekstilna industrija).

Na nek način je torej mlinar vmesni člen med fevdalnim in kapitalističnim sistemom. Morda tale zanimivost ... V italijanskem mestu Ivrea vsako leto poteka festival v čast mlinarjevi hčeri, ki se je menda v srednjem veku uprla lokalnemu plemiču. Ta je želel izkoristiti pravico prve noči, a mu je smela nevesta odsekala glavo. v spomin na ta dogodek vsako leto priredijo priljubljen festival, katerega osrednja točka je bitka s pomarančami.

Zakaj ravno s pomarančami, ki pod Alpami ne rastejo, ni znano (uvažajo jih s Sicilije), je pa včasih šlo za obmetavanje z jabolki, se pravi s preostanki ozimnice. To morda pomeni, da se sprememba v družbi (mlinar se upre vojvodu) povezuje s pomembno zamenjavo zime s pomladjo.

Mlin je seveda tudi neposredno povezan s kruhom, ki je prav tako izjemno močan simbol, a ostanimo zaenkrat pri mlinarju, ki simbolizira neke vrste prehod. Je vsekakor v boljšem, celo mnogo boljšem položaju od večine prebivalstva, a še vedno ni gospod. Ker pa ima z gospodo vendarle opraviti več in na drugačnem nivoju od večine prebivalstva, mnogim predstavlja simbol napredka in boljšega življenja.

V pravljicah se najprej domislim Špicparkeljca, pravljice, ki se v angleško govorečih deželah pogosto prevaja kar kot Mlinarjeva hči. Tamkajšnji mlinar sreča kralja, kar je simbolno srečanje denarja in moči. mlinar je morda celo bogatejši od kralja, a še vedno hlepi po nedosegljivem in v želji, da bi v kralju vzbudil ljubosumje, blekne, da zna njegova hči iz slame spresti zlato.

Kralj jasno odgovori z grožnjo, vsi vemo, kako se nato zadeve zapletejo in razpletejo, bistveno pa je, da na položaj mlinarja gledamo kot na nek vmesni člen na poti iz ljudskega sloja v elitno druščino. Mlinarju to ne uspe, zato pa toliko bolje njegovi potomki. Vendar ne brez tveganja ...

Podobno vlogo lahko najdemo tudi v Obutem mačku, kjer se zgodba začne z mlinarjevo smrtjo. Za seboj pusti mlin, osla in mačka, prav slednji, ki za samo proizvodnjo ni nujno potreben, pa omogoči najmlajšemu sinu družbeno napredovanje. Mačko lastnik namreč ne le obogati, ampak se tudi poroči s princeso.

Mlin se je torej v obeh primerih pokazal za neko sredstvo, morda celo sprožilec, a po svoje tudi oviro. Lastnik ne napreduje, a se zato priložnost ponudi mlinarjevemu otroku.

Ker je Obuti maček ena redkih znanih pravljic, ki sta jih Grimma izbrisala iz svoje zbirke, je pošteno povedati, da Špicparkeljc ni edina njuna pravljica z mlinarjem. Pri nas sicer nimamo prevedene, pa tudi naslova se zdaj ne spomnim, a objavila sta tudi svojo različico, kjer mlinar trem hlapcem (ne sinovom) obljubi mlin, če mu kateri od njjih pripelje dobrega konja.

Spet je najmlajši tisti, ki zmaga, pri tem pa mu pomaga mačka, ki je v resnici začarana princesa. Zanimivo, a logično: na koncu zmagovalec mlina ne prevzame, saj bo raje živel v gradu s princeso (ki je a koncu odčarana). Mlin torej v nobene primeru ni cilj, cilj je grad, mlin pa je lahko sredstvo, iskra, ki sproži za pravljico tako značilno transformacijo, pa tudi ovira.

Lep primer vloge pomočnika pri transformaciji je mlinar v Volku in sedmih kozličkih, ko z moko počrni tace volku, ta pa nato z videzom poskuša prelisičiti mladiče, da bi mislili, kako imajo opravka z damo (višji sloj) in ne z zverjo (nižji sloj). Transformacijo, podobno tisti v Špicparkeljcu, najdemo še v Razbojniški hčeri in Deklici brez rok, kjer mlinarja prav tako v življenjsko nevarnost spravita svoji hčeri.

Manjšo, a vseeno tokratni teoriji prikladno vlogo, ima mlinar v Malem kmetu (tudi tega v slovenskem prevodu nisem zasledil, je pa na voljo Andersenova pravljica o Velikem in malem Miklavžu, kjer so dogodki skoraj identični - ja, Andersen je v svojih zgodnejših poskusih v glavnem prepisoval -, le dramsko je zgodba malo bolj dodelana in brez mlinarja ). No, v Malem kmetu se junakova transformacija prav tako zgodi pri mlinarju.

Še ena skoraj neznana pravljica bratov Grimm ima naslov Solata. Tu ima mlinar le epizodno vlogo, a vendar prav pri njem pride do končne transformacije vseh treh ključnih likov v zgodbi. Lovec se bo poročil, čarovnica umrla in njena hči bo lovčeva nevesta (vmes pa so vsi trije nekaj časa osli).

Da je mlin lahko ovira, potrjuje najbrž rek o mlinskem kamnu, ki ga (še vedno smo pri Grimmih) tako slikovito spoznamo v Brinovem drevesu (skoraj prepričan sem, da se dobi v slovenščini, a bo treba pobrskati med starejšimi izdajami, saj je zgodba celo za Grimmove pravljice precej, ekhm, sočna).

Verjetno bi lahko naštel še nekaj pravljic o mlinih, v katerih straši in predstavljajo dobro priložnost za preizkus junakovega poguma, kar je tudi korak k zrelosti, a menda sem podal dovolj snovi za razmislek. Mlinarji so v pravljicah pogosti in pomembni. Bodite torej pozorni nanje.

Pepel

Simbolna moč pepela

V pravljicah in literaturi na sploh se pepel pojavlja kot močan simbol, ki je seveda neposredno povezan s še močnejšim simbolom - ognjem, enim izmed štirih osnovnih elementov, brez katerega (sedaj sem že preskočil na sonce, oziroma sončno svetlobo, ki je vir praktično vse energije na našem planetu) si ne moremo predstavljati življenja.

Če je ogenj tako tesno povezan z življenjem, potem je najbrž logično, da je pepel povezan s smrtjo. Ker pa do pepela ne moremo brez neke vmesne, prehodne stopnje, je pepel vedno povezan tudi z najpomembnejšo značilnostjo pravljic - s transformacijo.

Verjetno ste na zgornji ilustraciji Alexandra Zicka prepoznali Pepelko, kjer ima naslovna junakinja v številnih jezikih sveta ime kar po pepelu, v katerega jo potisnejo mačeha in ljubosumni sestri. Ker je prav ta, morda celo najbolj priljubljena pravljica vseh časov, tako nabito polna simbolike, je pojavljanje pepela v naslovu še toliko bolj pomenljivo.

Pepelka mora (to je ena izmed interpretacij) narediti korak nazaj, v pasivnost, ponižnost, celo simbolno smrt, da lahko kot mitološki ptič Feniks vstane v novo, polnejše in bogatejše, življenje. Ali drugače: če se hoče iz udobnega otroštva preseliti v odgovorno odraslost, mora za ta korak najprej nekaj žrtvovati.

Številna ljudstva so (in zagotovo nekatera še, pravzaprav tudi v razvitem svetu pokojnike upepelimo in nato pepel slovesno raztrosimo ali pa ga shranimo v posebnih posodah) pepel uporabljala v različnih ritualih, povezanih z najpomembnejšimi prehodi v življenju. Smrt je gotovo ena takšnih stopničk, a prav tako ima pepel lahko pomembno vlogo na primer pri iniciacijskih obredih pubertetnikov.

Vikingi so menda svojim mladeničem, ki so bili prestari za otročarije, a se še niso čutili zrele za bojevniške pohode, dovolili leto ali dve 'živeti v pepelu', v vmesnem prostoru ogromnih skupnih spalnic, kjer sicer niso počeli ničesar koristnega, lahko bi jih celo označili za zajedalce, a vendar niso bili izključeni, in so se lahko pridružili skupini pravih mož, ko so se čutili za to sposobne.

Tudi zanje bi torej lahko rekli, da so vstali iz pepela. Številne ljudske pravljice v Skandinaviji najmlajšega izmed treh sinov, ki je pri nas najpogosteje označen za tepčka (a se običajno od vseh najbolj izkaže), imenujejo Pepelni fant ali Pepelko.

Ker so poganske navade tako ali drugače dobile svoj odsev v nam bolj domačem krščanstvu, moramo najbž omeniti vsaj še Pepelnično sredo, prvi dan štiridesetih dni posta, štiridesetih dni, ko naj bi nam odrekanje posvetnim (in minljivim) užitkom, omogočilo jasnejši pogled na svet in vpogled vase, nekakšno očiščenje, po katerem se lahko (na Velikonočno nedeljo) polni novih moči še bolj zagrizemo v novo življenje.

Kajtio za to pravzprav vedno gre. Velika noč je simbolni konec smrti (zime) in začetek življenja (pomladi), mejnik v ponavljajočem naravnem procesu, simbolnem kroženju Sonca okrog Zemlje. Pepel torej potrebujemo za prehod iz ene v drugo življenjsko stopnjo. Vedno je povezan s smrtjo in vsaka smrt vedno pomeni novo življenje.

Vodnjak

Vodnjak (ali izvir) v pravljici

Vodnjaki, izviri studenci in drugi viri vode imajo v pravljicah pogosto pomebno vlogo. Pravzaprav jo imajo kar na vseh področjih umetnosti.

Vir vode je seveda vir življenja, ob vodnjakih se še dandanes marsikje po svtu odvija pomemben del družabnega življenja, k vodnim izvirom morajo ne nazadnje nenehno prihajati živali, tako divjad, kot roparice, ki seveda ob požirku poskusijo upleniti še kaj za pod zob. Vir življenja se tako kaj hitro spremeni v pretnjo smrti.

Vodnjaki imajo ključno strateško vlogo v družbi tako v miru kot v  vojni. Danes milijoni ljudi umirajo zaradi vode, ki je onesnažena z bakterijami ali kemikalijami, ko pride do umika vojske, je zastrupitev zajetij vode med prvimi nalogami na seznamu.

Življenje, resnica, razsvetljenje?

V pravljicah se ob izviru vode, naj bo to studenec, ali vodnjak, pripeti marsikaj pomembnega. Vodnjak ni le simbol življenja, ampak tudi resnice in - kot to velja za vodo na sploh - spremembe.

V Žabjem kralju princeska sreča žabo (žabca) ob vodnem izviru. Tja se namreč hodi igrat, tja ji pade igrača, tam, kot toliko vaških deklet, sreča svojega ženina. Tudi pri Trnuljčici ne gre brez žabe in vodnjaka. Kraljica namreč tam izve, da bo končno dobila otroka. Se pravi resnica in življenje!

Svojevrstno razodetje se ob studencu pripeti tudi v Gosji pastirici, kjer princesa zajame vodo in obe dekleti pokažeta svoj pravi obraz. Služabnica se izkaže za zahrbtno povzpetnico, princesa pa je strahopetna in šibka, se pravi ni vredna svojega kraljevskega naziva.

Najbrž nima smisla, da bi našteval številne pravljice z živo vodo, zdravilno vodo, čarobnimi izviri,...?

Vodnjaki in izviri imajo pomembno vlogo v Bibliji, saj je voda tudi simbol očiščenja, pri veri pa brez greha skoraj ne gre.

Prav tako zanimiv je odnos starih Grkov do vodnjakov in izvirov, saj je imel načeloma kar vsak svojevrstne čudodelne lastnosti. Nekateri so v svoji gladini kazali prihodnost, drugi so imeli zdravilno moč, nekateri so celo obljubljali večno mladost in nesmrtnost (ne nujno skupaj), seveda so se vsaj ob nekaterih kriminalci lahko očistii svojih grehov, ...

Naj zaključim še z majhno nadgradnjo, okraševanjem vonjakov. To je najbolje razdelano v Aziji, kjer vsak ornament na vodnjaku dodaja svojo simboliko. Žabe, kačji pastirji in zmaji prinašajo srečo, zdravje, razsvetljenje in moč. Lotus, bambus in orhideje simbolizirajo čistočo, prilagodljivost, modrost in uspeh. V vodnjake seveda mečemo tudi kovance, kjer spet zlato, srebro, baker in železo s seboj prinašajo vsak svojo simboliko ...

Ko se naslednjič ustavite pri vodnjaku ali studencu, za hipec pomislite, s koliko zgodbami je povezan ta na videz preprosti vir vode!

Kača

Simbolika kače

Kača s seboj prinaša močna simbolna sporočila, ki so seveda v različnih delih sveta različna, pa imajo vendar marsikaj skupnega. Te breznoge plazilce najdemo v številnih grbih in sorodnih znakih moči, ne nazadnje je kača eno izmed dvanajstih znamenj kitajskega horoskopa.

Seveda je kača zelo prisotna v literaturi, mitologiji in pravljici. Povezana je s prvinsko življenjsko močjo in magijo v najbolj surovi obliki. Je simbol zdravja, sprememb, priložnosti in pomembnih odločitev. Človeštvo ima do kač nekoliko dvoličen odnos. Na eni strani jih ceni, spoštuje, celo časti, po drugi zaničuje in se jih boji.

Ena najmočnejših asociacij podobe kače je seveda z moškim spolovilom, ki prav tako kot kača velja za simbol plodnosti, moči in energije, a ga po drugi plati številne kulture komajda omenjajo, saj je nekako 'nečist' (z njim venarle opravljamo malo potrebo). V tem pogledu so kače simbolno precej podobne žabam.

Kot plazilci kače delujejo na področju nagonskega, nezavednega, so v stiku z zemljo in njenimi močmi, pogosto so kače postavljene za varovanje posebno pomembnih krajev ali stavb, na primer svetišč. V mitologiji se ob 'običajni' kči pojavlja še krilata različica - zmaj, zato se simbolika kače in zmaja pogosto prepletata in zamenjujeta.

Kača med mnogimi ljudstvi velja za veliko poznavalko rastlin, iz katerih si lahko pripravi strup, iz rastlin pa je s pravim znanjem moč dobiti tudi zdravilne zvarke. Eskulapova palica, simbol zdravstva, je ovita s kačo in stari Grki so v svetiščih, posvečenih Eskulapu dejansko gojili kače (točno določeno nestrupeno vrsto, ki jo danes imenujemo Eskulapova kača).

Morda je zanimiva Eskulapova smrt, ki jo je moč slutiti še v današnjih pravljicah. Eskulap je namreč s svojim znanjem nekoč obudil k življenju mrtvega Hipolita in ob tem še solidno zaslužil. Zevs ga je ubil z gromom, Apolo, Eskulapov oče se je hotel maščevati in skoraj bi prišlo do katastrofe vesoljnih razsežnosti.

Hermes, še en grški bog, najbolj znan kot zaščitnik trgovcev in tatov ima svojo palico prav tako ovito s kačama (ja, dvojina) in ta igra vlogo predvsem pri eni Hermesovih stranskih, vendar ne nepomembnih nalog - spremstvu duš pravkar umrlih v podzemlje.

No, odmev takšnih mitov odzvanja v eni manj znanih Grimmovih pravljic Kača in trije listki, kjer junak zgodbe s tremi listi čarobnega zelišča k življenju obudi mrtvo soprogo, potem ko je taisto naredila kača drugi kači. Žena ga po vrnitvi v življenje ni imela več rada in pravljica nima srečnega konca.

Jakob in Wilhelm Grimm sta v mitih rada iskala paralele s pravljicami in Bela kača z močjo razumevanja živalske govorice in tremi nemogočimi nalogami je prav tako ena izmed njih. Pri nas imamo ob Grimmovih še nekaj 'svojih', morda omenim vsaj Belo kačo s kronico, ki nas uči o dobroti in zaupljivosti otrok, ki je nagrajena, kljub nezaupljivosti in zaščitniškemu odnosu njihove matere pa se na koncu vse skupaj kar dobro izteče.

Nikakor ne smem niti mimo morskih kač, med katerimi ima prav posebno mesto pošast iz Loch Nessa, vendar v naši miselnosti verjetno najpomembnejšo vlogo igra kača skušnjavka, ki je z jabolkom najprej zapeljala Evo in ta nato Adama. Spet imamo jasno namigovanje na spolni odnos, kar pomeni povezavo s prvinskimi nagoni, močnejšimi od razuma, in seveda izjemno življenjsko silo.

Da pa zaključim v malce sodobnejših tonih, bom omenil še kemijo in spojino, ki je več kot desetletje begala kemike. Znali so jo narediti, analizirali so njeno sestavo, a je niso znali zadovoljivo zapisati. To je bil benzen, spojina s po šestimi ogljikovimi in vodikovimi atomi, povezanimi v obroč, v katerem je šest enakovrednih vezi. S kombinacijo enojnih in dvojnih vezi so lahko razložili kemijsko obnašanje benzena in njegovih sorodnikov (na milijono jih je), a sam zapis ni ustrezal znanim dejstvom.

No, menda je Friedrich August Kekule nekoč sanjal o kači, ki se zvita v obroč grize v konec lastnega repa. Ne vemo, ali je to simboliziralo trpljenje kemikov, ki so so se okrog zapisa formule vrteli v začaranem krogu, ali kroženje elektronov, ki se v planarni molekuli prikladno razporejajo po hibridnih orbitalah, a zapis šestkotnika z vrisanim krogom je danes gotovo eden najbolj najbolj uporabljanih in najbolj prepoznavnih kemijskih simbolov.

Kače skrivajo v sebi zares posebne moči.

Modra

Modra barva je, podobno kot rdeča ali zlata, zelo bogata s simboliko, kar se v umetnosti, tudi v pravljicah, še kako pozna.

Pravzaprav kar pozabimo koliko vsakdanjih izrazov je povezanih z modro. Naj jih nekaj naštejem: modra kri, kraljevsko modra, modrec, nebeško modra, kraljevsko modra barva, ...

Kaj pravzaprav predstavlja modra? Kakšna je njena zgodovina in še posebej kaj pomeni modra barva v pravljicah?

Modra barva v živi naravi ni prav pogosta, a jo vseeno zlahka opazimo, saj je barva neba in vode. Tako nebo kot voda sta ljudem že od nekdaj predstavljala nekaj posebnega, pomembnega, neoprijemljivega, težko razumljivega in asociacije z bogovi in božanstvi.

Modra je tako barva grškega Zevsa, kot babilonske Ištar kot krščanske Device Marije, nekoč imenovane tudi Boginja neba.

Starodavne civilizacije so pri slikanju in barvanju uporabljale predvsem rumeno, rdečo, črno in belo. Modra je bila pač težje dosegljiva. Stari Egipčani so dragoceni lapis lazuri (lazurit) uvažali prek puščave iz Afganistana in bil je izjemno drag. Zato je bil rezerviran za posebne priložnosti, se pravi posebej za svečenike, svetišča in grobnice.

Ker je bil lazurit tako drag, so egiptovski kemiki iz apna, kremena, bakra in različnih alkalij s segrevanje pripravili podobno modro barvilo, ki je uradno najstarejše sintetično barvilo sploh.

Stari Grki in Rimljani modre niso tako cenili.Ker so jo spoznali prek indigo barvila, s katerim so bila obarvana oblačila predvsem revnih, so modrino povezovali z revščino. Poleg tega so imeli modro za barvo barbarov, saj so si pripadniki nekaterih barbarskih plemen pred bitkami obraze pobarvali modro. Tako so delovali bolj strašno in očitno so s tem zares naredili vtis.

No, v 12. stoletju se je odnos do modre tudi v Evropi spremenil. Poglavitni razlog je bila uporaba modrega barvila (kobaltovo modro) za okna v baziliki Svetega Denisa v Parizu:

Modra je naenkrat postala zelo priljubljena in tudi druge cerkevene zgradbe so jo začele dobivati v svoja stekla. Poleg tega je rasla priljubljenost Svete Marije, ki so jo začeli pri slikanju oblačiti v modro, barvo, povezano z modrino neba, se pravi z božansko barvo.

Morda je nekaj kasneje dobila pridih kraljevskost, posebej zaradi španske kraljeve družine, ki je zaradi izogibanja soncu slovela po bledi, prosojni polti, skozi katero so bile vidne žile in - modra kri (sangre azul). Seveda je kralj s svojo absolutno močjo in nedotakljivostjo večini ljudi v Srednjem veku predstavljal najbližji in najlažje predstavljivi približek bogu.

Modro barvo so v 18. stoletju vzljubili impresionisti in post-impresionisti, saj so z modro lahko svojim slikam dodali vzdušje (naredili vtis, impresijo). Tule je Zvezdna noč izpod čopiča slovitega Vincenta van Gogha:

Menda je van Gogh za modro (kakovostno modro barvo je bilo tudi v 19. stoletju težko dobiti, pravzaprav je bilo treba posebej naročiti njeno izdelavo) zapravil celo premoženje.

Kaj ima to s pravljicami?

Kadar je v njih prisotna modra barva, je to običajno povezano z razumom in odtujenostjo, tudi z onostranstvom. Najbolj znan je primer Sinjebradca, bogataša z modro brado, ki je svoje radovedne žene obešal na kavlje v prepovedani sobi. Pri njem je ravno zaradi modre brade že od samega začetka jasno, da nosi v sebi neko skrivnost, nekaj , kar ne pripada temu svetu in s tem daje strašljiv in nesimpatičen vtis.

Še bolj izrazit primer je pravljica Modra luč bratov Grimm, v kateri modra luč odigra podobno vlogo kot svetilka v Aladinu. Modra luč deluje kot posrednik med realnostjo in domišljijo in na koncu omogoči ogoljufanemu vojaku, da pridobi koristi, ki mu po pravici pripadajo.

Med vsemi znanimi pravljicami je verjetno modra najbolj prevladujoča v Andersenovi pravljici Mala morska deklica. Ker gre za pomembno in vplivno pravljico, bomo ob priliki pogledali celotno analizo Andersenove Male morske deklice, zaenkrat pa še tale, hm, ne ravno modra misel, ampak bolj zanimivost:

Modra barva je glede na ankete najbolj priljubljena med vsemi barvami. Za svojo najljubšo jo je leta 2009 označilo kar 46 odstotkov moški in 44 odstotkov žensk!