Ključ in ključi v pravljicah

Simbolika ključev

Ključ je eden najpogostejših simbolov v pravljicah in literaturi nasploh. Pomeni lahko marsikaj, pa tudi velikost ključa je pomembna.

Ključ seveda najpogosteje predstavlja varnost in zaupanje, zato ga na primer pogosto najdemo v grbih, je pa tesno povezan tudi z močjo in odgovornostjo, kar lepo prikazuje naslednja slika, kjer Sveti Peter razkazuje svojo moč in odgovornost. Bo prišleku odklenil vrata Raja ali pač ne?

Včasih so moč človeka ocenili po številu ključev, s katerimi je ropotal (danes se raje zanašamo na število kreditnih kartic) in v tem je bila preprosta logika.

Ključe so imeli bogati. Ne le, da je bila že sama izdelava ključev (in ključavnic) draga, tudi zaklepanje je imelo smisel le, če je imel dotični karkoli vrednega. Več je imel, več vrat in s tem ključev je potreboval.

Tudi, če nisi bil bogat, si lahko imel veliko ključev. Predstavljajmo si na primer ječarja. Njegov poklic ni prinašal poebnega družbenega ugleda, še manj bogastva, a vendar so mu že ključi samodejno prinšali določeno mero spoštovanja. Kdor mu je zaupal ključe, mu je zaupal človeška življenja, to pa je gotovo največja odgovornost, ki jo lahko komu naložimo.

Še pomnite običaj izročanja ključev mesta posebej zaslužnim meščanom ali gostom?

Tudi danes ni dosti drugače. Običaj prodaje ključa zaključnih letnikov srednjih šol in gimnazij leto mlajšim vrstnikom je simbolična predaja odgovornosti, ki jo s seboj prinaša zadnji letnik šolanja. Maturantje so najstarejši šolarji, maturantje so za zgled vsem drugim v šoli, maturantje so z eno nogo že v poklicu ali med akademiki. Oni so takorekoč prihodnost človeštva. Pokazati morajo zrelost in odgovornost, za to pa potrebujejo ključ(e).

Ko mlad človek opravi šoferski izpit, seveda prosi očeta (ali mamo) za ključe, kar v sebi spet skriva veliko simbolike. Ko se zaposli, mu spet zaupajo ključ ali ključe. Zaklepati mora pisalno mizo, garderobno omarico, žabico na parkirišču, blagajno, pisarno, hodnik, stranišče in še in še. Ko ga polomi in ga odpustijo, mu najprej vzamejo ključe, kar je simbolno vsekakor neke vrste kastracija.

Ob nakupu stanovanja prodajalec novemu lastniku izroči ključe. Prav tako ključe lastnik predaja najemniku. V obeh primerih je jasno, da gre ob prehodu ključev iz rok v roke za prehod neke moči, in da si je to moč treba zaslužiti. Lahko z denarjem, lahko z zaupanjem, lahko tudi kako drugače, a ključev v nobenem primeru ne moreš dobiti kar tako.

Eden najbolj znanih primerov uporabe ključev za preizkus moči in zaupanja je gotovo pravljica o Sinjebradcu. Ko gospodar ženi izroči ključe, ji simbolno predaja moč in odgovornost. Ko ji hkrati prepove odpreti ena od vrat, jo spravi v konfliktno situacijo.

Ji je res zaupal moč, če je ta omejena s prepovedjo uporabe enega od ključev?

Ali iz njegovega zornega kota: ji lahko zaupa toliko moči?

V pravljici gre za preizkus. Skoraj vse pravljice imajo v sebi prepoved in v skoraj vseh je prava naloga junaka, da prekrši dano obljubo, oziroma se upre prepovedi. Literarno seveda zato, da je zgodba sploh zanimiva.

Simbolno pa zato, ker pravljice praviloma pripovedujejo o odraščanju, o sprejemanju odgovornosti, o delanju napak in sprejemanju posledic zanje. V Sinjebradcu je oprijemljivi del preizkusa predstavljen s ključem, v kakšni drugi pa kako drugače. Spomninmo se na kozličke, ki odprejo volku, čeprav jim je mati naročila, naj tega ne počnejo. Ali na Sneguljčico, ki kar trikrat podobno nasede zlobni mačehi, čeprav so jo palčki vsakič opozorili, naj ostane lepo za zaklenjenimi vrati.

Zaklepanje pomeni moč, kar lepo izkusita Janko iz Janka in Metke, ko ne more ven po kamenčke ali pa Ali Babin pohlepni bratranec, ki se ne more spomniti skrivnega gesla (ki je seveda ključ do njegovega življenja). Besedo ključ pogosto uporabimo namesto besede namig ali rešitev. To je zelo očitno v križankah in drugih ugankarskih medijih, posebej radi pa imajo ključe v kriminalkah.

Če boste nekega dne obiskovali šolo kreativnega pisanja, boste skoraj zagotovo slišali o ključih, ki jih mora vsebovati vsaka dobra zgodba, ne le kriminalka.

Če pa ne, a bi vseeno radi začutili, kakšno moč nosijo v sebi ključi in ključavnice, berite pravljice. Veliko pravljic.

Ples

Zgodovina plesa se je začela precej pred zgodovino pisave, zato lahko o začetkih le ugibamo. Vsekakor je imel ples že od nekdaj pomembno simbolno in ritualno vlogo. S plesom so ljudje nagovarjali božanstva, na primer ob klicanju dežja, izražali veselje, na primer ob dobri letini ali uspešnem zaključku lova, s plesom so si ne nazadnje tudi vlivali pogum pred bitko ali z njim celo poskušali ustrahovati sovražnika ...

Ste v slovitem Haka plesu prepoznali elemente vojaškega marša in koračnice?

Ples je tesno povezan s pomembnimi dogodki v življenu posameznika ali skupine, še posebej ob najpomembnejših prelomnicah, kot so rojstvo, zaključek šolanja, poroka, odhod od doma ali vrnitev domov. Ples je priljubljen ob najbolj formalnih in spontanih priložnostih, in če so koraki še tako natanko predpisani, vedno dopušča izražanje določene ustvarjalnosti.

Ker gre za tako pomembno početje, nas ne čudi, da se s plesom nenehno srečujemo tudi v pravljicah.

Čeprav Pepelkini odhodi na ples (kljub prepovedi!) najbrž takoj pridejo na misel, je ples (ne pozabimo, bil je organiziran z namenom iskanja kraljevičeve bodoče soproge, se pravi bodoče kraljice) v tej pravljici zgolj v stranski vlogi. Čeveljček pravzaprav pusti dosti močnejši vtis.



Podobno se plesa lahko spomnimo iz Voka in sedmih kozličkov, ko kozlički skupaj s svojo materjo na koncu zmagoslavno zaplešejo, ali iz Sneguljčice (bratov Grimm), kjer mora mačeha na koncu za kazen plesati v razbeljenih čevljih, dokler se ne zgrudi od izčrpanosti.

No, ples ima v nekaterih pravljicah še pomembnejšo vlogo. V Andersenovih Rdečih čeveljcih se lahkomiselna Karin (tako je bilo tudi v resnici ime  njegovi polsestri, ki se je menda občasno preživljala z najstarejšo obrtjo na svetu) brezskrno vrti ob veselih in manj veselih priložnostih, dokler je ne doleti kruta kazen. V Dvanajstih plešočih princesah imamo že na začetku nastavek prave detektivke: kaj princeske počno ponoči, da so zjutraj njihovi čevlji povsem uničeni?

Ne pozabimo niti na Špicparkeljca, v katerem se zlobni škrat med plesom razkrije (izda svoje ime), saj je prav ples tisti, med katerim razkrijemo svoj pravi jaz. Pravzaprav bi težko našli pravljico, kjer ples ne bi bil vsaj posredno prisoten.


Tudi dandanes, kljub Facebooku, zmenkarskim spletnim stranem in drugim dobrotam sodobnega časa, je staromodni način - udeležba na večernem plesu (da tudi obisk diskoteke je zajet), še vedno najpogostejši način za navezovanje prvih stikov, povezovanje z morebitnimi prijatelji in celo bodočimi življenjskimi sopotniki.

Če vas torej mikajo nove dogodivščine, ali pa ste morda začutili potrebo po novem, umirjenejšem življenjskem slogu, če bi radi utrdili položaj v družbi, okrepili poslovne stike, izboljšali zdravje in počutje na splošno - ples ponuja odgovor na vse, za še več primerov pomena in rabe plesa pa le prelistajte kako knjigo s pravljicami.

Mlinar

Simbolni pomen mlinarja v pravljici (in še kje)

Kdor je prebral veliko pravljic, je gotovo opazil da se nekateri poklici ali družbeni položaji pojavljajo precej pogosteje od drugih. Kralj je verjetno najlepši primer med vsemi. No, mlinar ima tudi kar pomemben položaj, s katerim pa se, vsaj po literaturi, ki sem jo preletel, nihče ni posebej resno ukvarjal.

Kaj pomeni, če na primer, sanjamo o mlinarju? Sanjske knjige pravijo, da to pomeni povečano željo po uspehu. Se pravi, da si želimo napredovati v finančnem smislu ali pa splezati na višje mesto v družbi. Enako velja za sanje o mlinu. Sanje o porušenem mlinu pa so razbite iluzije o uspehu ...

Poklic mlinarja je med nastarejšimi na svetu in priimek Mlinar (Miller v angleško govorečem svetu, Mueller v nemško govorečem,...) med najpogostejšimi. Mlinar ni bil navaden dninar ali hlapec. Imel je lastnino in znanje in od njega je bilo neposredno odvisnih kar nekaj družin, morda celo za več vasi prebivalstva. Čeprav svojega žita morda niti ni imel, je mlel drugim in jim to tudi primerno zaračunal.

Če je bilo dela veliko, je imel pomočnike, ki so lahko delali le v mlinu, ali pa z različnimi tovornimi živami prevažali žito v eno in moko v drugo smer. Mirno lahko rečemo, da mlini spadajo med najstarejše tovarne na svetu in v številnih jezikih se celo tovarne izdelkov, ki nimajo zveze z žitom, imenujejo mlini (na primer papirniška ali tekstilna industrija).

Na nek način je torej mlinar vmesni člen med fevdalnim in kapitalističnim sistemom. Morda tale zanimivost ... V italijanskem mestu Ivrea vsako leto poteka festival v čast mlinarjevi hčeri, ki se je menda v srednjem veku uprla lokalnemu plemiču. Ta je želel izkoristiti pravico prve noči, a mu je smela nevesta odsekala glavo. v spomin na ta dogodek vsako leto priredijo priljubljen festival, katerega osrednja točka je bitka s pomarančami.

Zakaj ravno s pomarančami, ki pod Alpami ne rastejo, ni znano (uvažajo jih s Sicilije), je pa včasih šlo za obmetavanje z jabolki, se pravi s preostanki ozimnice. To morda pomeni, da se sprememba v družbi (mlinar se upre vojvodu) povezuje s pomembno zamenjavo zime s pomladjo.

Mlin je seveda tudi neposredno povezan s kruhom, ki je prav tako izjemno močan simbol, a ostanimo zaenkrat pri mlinarju, ki simbolizira neke vrste prehod. Je vsekakor v boljšem, celo mnogo boljšem položaju od večine prebivalstva, a še vedno ni gospod. Ker pa ima z gospodo vendarle opraviti več in na drugačnem nivoju od večine prebivalstva, mnogim predstavlja simbol napredka in boljšega življenja.

V pravljicah se najprej domislim Špicparkeljca, pravljice, ki se v angleško govorečih deželah pogosto prevaja kar kot Mlinarjeva hči. Tamkajšnji mlinar sreča kralja, kar je simbolno srečanje denarja in moči. mlinar je morda celo bogatejši od kralja, a še vedno hlepi po nedosegljivem in v želji, da bi v kralju vzbudil ljubosumje, blekne, da zna njegova hči iz slame spresti zlato.

Kralj jasno odgovori z grožnjo, vsi vemo, kako se nato zadeve zapletejo in razpletejo, bistveno pa je, da na položaj mlinarja gledamo kot na nek vmesni člen na poti iz ljudskega sloja v elitno druščino. Mlinarju to ne uspe, zato pa toliko bolje njegovi potomki. Vendar ne brez tveganja ...

Podobno vlogo lahko najdemo tudi v Obutem mačku, kjer se zgodba začne z mlinarjevo smrtjo. Za seboj pusti mlin, osla in mačka, prav slednji, ki za samo proizvodnjo ni nujno potreben, pa omogoči najmlajšemu sinu družbeno napredovanje. Mačko lastnik namreč ne le obogati, ampak se tudi poroči s princeso.

Mlin se je torej v obeh primerih pokazal za neko sredstvo, morda celo sprožilec, a po svoje tudi oviro. Lastnik ne napreduje, a se zato priložnost ponudi mlinarjevemu otroku.

Ker je Obuti maček ena redkih znanih pravljic, ki sta jih Grimma izbrisala iz svoje zbirke, je pošteno povedati, da Špicparkeljc ni edina njuna pravljica z mlinarjem. Pri nas sicer nimamo prevedene, pa tudi naslova se zdaj ne spomnim, a objavila sta tudi svojo različico, kjer mlinar trem hlapcem (ne sinovom) obljubi mlin, če mu kateri od njjih pripelje dobrega konja.

Spet je najmlajši tisti, ki zmaga, pri tem pa mu pomaga mačka, ki je v resnici začarana princesa. Zanimivo, a logično: na koncu zmagovalec mlina ne prevzame, saj bo raje živel v gradu s princeso (ki je a koncu odčarana). Mlin torej v nobene primeru ni cilj, cilj je grad, mlin pa je lahko sredstvo, iskra, ki sproži za pravljico tako značilno transformacijo, pa tudi ovira.

Lep primer vloge pomočnika pri transformaciji je mlinar v Volku in sedmih kozličkih, ko z moko počrni tace volku, ta pa nato z videzom poskuša prelisičiti mladiče, da bi mislili, kako imajo opravka z damo (višji sloj) in ne z zverjo (nižji sloj). Transformacijo, podobno tisti v Špicparkeljcu, najdemo še v Razbojniški hčeri in Deklici brez rok, kjer mlinarja prav tako v življenjsko nevarnost spravita svoji hčeri.

Manjšo, a vseeno tokratni teoriji prikladno vlogo, ima mlinar v Malem kmetu (tudi tega v slovenskem prevodu nisem zasledil, je pa na voljo Andersenova pravljica o Velikem in malem Miklavžu, kjer so dogodki skoraj identični - ja, Andersen je v svojih zgodnejših poskusih v glavnem prepisoval -, le dramsko je zgodba malo bolj dodelana in brez mlinarja ). No, v Malem kmetu se junakova transformacija prav tako zgodi pri mlinarju.

Še ena skoraj neznana pravljica bratov Grimm ima naslov Solata. Tu ima mlinar le epizodno vlogo, a vendar prav pri njem pride do končne transformacije vseh treh ključnih likov v zgodbi. Lovec se bo poročil, čarovnica umrla in njena hči bo lovčeva nevesta (vmes pa so vsi trije nekaj časa osli).

Da je mlin lahko ovira, potrjuje najbrž rek o mlinskem kamnu, ki ga (še vedno smo pri Grimmih) tako slikovito spoznamo v Brinovem drevesu (skoraj prepričan sem, da se dobi v slovenščini, a bo treba pobrskati med starejšimi izdajami, saj je zgodba celo za Grimmove pravljice precej, ekhm, sočna).

Verjetno bi lahko naštel še nekaj pravljic o mlinih, v katerih straši in predstavljajo dobro priložnost za preizkus junakovega poguma, kar je tudi korak k zrelosti, a menda sem podal dovolj snovi za razmislek. Mlinarji so v pravljicah pogosti in pomembni. Bodite torej pozorni nanje.

Pepel

Simbolna moč pepela

V pravljicah in literaturi na sploh se pepel pojavlja kot močan simbol, ki je seveda neposredno povezan s še močnejšim simbolom - ognjem, enim izmed štirih osnovnih elementov, brez katerega (sedaj sem že preskočil na sonce, oziroma sončno svetlobo, ki je vir praktično vse energije na našem planetu) si ne moremo predstavljati življenja.

Če je ogenj tako tesno povezan z življenjem, potem je najbrž logično, da je pepel povezan s smrtjo. Ker pa do pepela ne moremo brez neke vmesne, prehodne stopnje, je pepel vedno povezan tudi z najpomembnejšo značilnostjo pravljic - s transformacijo.

Verjetno ste na zgornji ilustraciji Alexandra Zicka prepoznali Pepelko, kjer ima naslovna junakinja v številnih jezikih sveta ime kar po pepelu, v katerega jo potisnejo mačeha in ljubosumni sestri. Ker je prav ta, morda celo najbolj priljubljena pravljica vseh časov, tako nabito polna simbolike, je pojavljanje pepela v naslovu še toliko bolj pomenljivo.

Pepelka mora (to je ena izmed interpretacij) narediti korak nazaj, v pasivnost, ponižnost, celo simbolno smrt, da lahko kot mitološki ptič Feniks vstane v novo, polnejše in bogatejše, življenje. Ali drugače: če se hoče iz udobnega otroštva preseliti v odgovorno odraslost, mora za ta korak najprej nekaj žrtvovati.

Številna ljudstva so (in zagotovo nekatera še, pravzaprav tudi v razvitem svetu pokojnike upepelimo in nato pepel slovesno raztrosimo ali pa ga shranimo v posebnih posodah) pepel uporabljala v različnih ritualih, povezanih z najpomembnejšimi prehodi v življenju. Smrt je gotovo ena takšnih stopničk, a prav tako ima pepel lahko pomembno vlogo na primer pri iniciacijskih obredih pubertetnikov.

Vikingi so menda svojim mladeničem, ki so bili prestari za otročarije, a se še niso čutili zrele za bojevniške pohode, dovolili leto ali dve 'živeti v pepelu', v vmesnem prostoru ogromnih skupnih spalnic, kjer sicer niso počeli ničesar koristnega, lahko bi jih celo označili za zajedalce, a vendar niso bili izključeni, in so se lahko pridružili skupini pravih mož, ko so se čutili za to sposobne.

Tudi zanje bi torej lahko rekli, da so vstali iz pepela. Številne ljudske pravljice v Skandinaviji najmlajšega izmed treh sinov, ki je pri nas najpogosteje označen za tepčka (a se običajno od vseh najbolj izkaže), imenujejo Pepelni fant ali Pepelko.

Ker so poganske navade tako ali drugače dobile svoj odsev v nam bolj domačem krščanstvu, moramo najbž omeniti vsaj še Pepelnično sredo, prvi dan štiridesetih dni posta, štiridesetih dni, ko naj bi nam odrekanje posvetnim (in minljivim) užitkom, omogočilo jasnejši pogled na svet in vpogled vase, nekakšno očiščenje, po katerem se lahko (na Velikonočno nedeljo) polni novih moči še bolj zagrizemo v novo življenje.

Kajtio za to pravzprav vedno gre. Velika noč je simbolni konec smrti (zime) in začetek življenja (pomladi), mejnik v ponavljajočem naravnem procesu, simbolnem kroženju Sonca okrog Zemlje. Pepel torej potrebujemo za prehod iz ene v drugo življenjsko stopnjo. Vedno je povezan s smrtjo in vsaka smrt vedno pomeni novo življenje.

Vodnjak

Vodnjak (ali izvir) v pravljici

Vodnjaki, izviri studenci in drugi viri vode imajo v pravljicah pogosto pomebno vlogo. Pravzaprav jo imajo kar na vseh področjih umetnosti.

Vir vode je seveda vir življenja, ob vodnjakih se še dandanes marsikje po svtu odvija pomemben del družabnega življenja, k vodnim izvirom morajo ne nazadnje nenehno prihajati živali, tako divjad, kot roparice, ki seveda ob požirku poskusijo upleniti še kaj za pod zob. Vir življenja se tako kaj hitro spremeni v pretnjo smrti.

Vodnjaki imajo ključno strateško vlogo v družbi tako v miru kot v  vojni. Danes milijoni ljudi umirajo zaradi vode, ki je onesnažena z bakterijami ali kemikalijami, ko pride do umika vojske, je zastrupitev zajetij vode med prvimi nalogami na seznamu.

Življenje, resnica, razsvetljenje?

V pravljicah se ob izviru vode, naj bo to studenec, ali vodnjak, pripeti marsikaj pomembnega. Vodnjak ni le simbol življenja, ampak tudi resnice in - kot to velja za vodo na sploh - spremembe.

V Žabjem kralju princeska sreča žabo (žabca) ob vodnem izviru. Tja se namreč hodi igrat, tja ji pade igrača, tam, kot toliko vaških deklet, sreča svojega ženina. Tudi pri Trnuljčici ne gre brez žabe in vodnjaka. Kraljica namreč tam izve, da bo končno dobila otroka. Se pravi resnica in življenje!

Svojevrstno razodetje se ob studencu pripeti tudi v Gosji pastirici, kjer princesa zajame vodo in obe dekleti pokažeta svoj pravi obraz. Služabnica se izkaže za zahrbtno povzpetnico, princesa pa je strahopetna in šibka, se pravi ni vredna svojega kraljevskega naziva.

Najbrž nima smisla, da bi našteval številne pravljice z živo vodo, zdravilno vodo, čarobnimi izviri,...?

Vodnjaki in izviri imajo pomembno vlogo v Bibliji, saj je voda tudi simbol očiščenja, pri veri pa brez greha skoraj ne gre.

Prav tako zanimiv je odnos starih Grkov do vodnjakov in izvirov, saj je imel načeloma kar vsak svojevrstne čudodelne lastnosti. Nekateri so v svoji gladini kazali prihodnost, drugi so imeli zdravilno moč, nekateri so celo obljubljali večno mladost in nesmrtnost (ne nujno skupaj), seveda so se vsaj ob nekaterih kriminalci lahko očistii svojih grehov, ...

Naj zaključim še z majhno nadgradnjo, okraševanjem vonjakov. To je najbolje razdelano v Aziji, kjer vsak ornament na vodnjaku dodaja svojo simboliko. Žabe, kačji pastirji in zmaji prinašajo srečo, zdravje, razsvetljenje in moč. Lotus, bambus in orhideje simbolizirajo čistočo, prilagodljivost, modrost in uspeh. V vodnjake seveda mečemo tudi kovance, kjer spet zlato, srebro, baker in železo s seboj prinašajo vsak svojo simboliko ...

Ko se naslednjič ustavite pri vodnjaku ali studencu, za hipec pomislite, s koliko zgodbami je povezan ta na videz preprosti vir vode!

Kača

Simbolika kače

Kača s seboj prinaša močna simbolna sporočila, ki so seveda v različnih delih sveta različna, pa imajo vendar marsikaj skupnega. Te breznoge plazilce najdemo v številnih grbih in sorodnih znakih moči, ne nazadnje je kača eno izmed dvanajstih znamenj kitajskega horoskopa.

Seveda je kača zelo prisotna v literaturi, mitologiji in pravljici. Povezana je s prvinsko življenjsko močjo in magijo v najbolj surovi obliki. Je simbol zdravja, sprememb, priložnosti in pomembnih odločitev. Človeštvo ima do kač nekoliko dvoličen odnos. Na eni strani jih ceni, spoštuje, celo časti, po drugi zaničuje in se jih boji.

Ena najmočnejših asociacij podobe kače je seveda z moškim spolovilom, ki prav tako kot kača velja za simbol plodnosti, moči in energije, a ga po drugi plati številne kulture komajda omenjajo, saj je nekako 'nečist' (z njim venarle opravljamo malo potrebo). V tem pogledu so kače simbolno precej podobne žabam.

Kot plazilci kače delujejo na področju nagonskega, nezavednega, so v stiku z zemljo in njenimi močmi, pogosto so kače postavljene za varovanje posebno pomembnih krajev ali stavb, na primer svetišč. V mitologiji se ob 'običajni' kči pojavlja še krilata različica - zmaj, zato se simbolika kače in zmaja pogosto prepletata in zamenjujeta.

Kača med mnogimi ljudstvi velja za veliko poznavalko rastlin, iz katerih si lahko pripravi strup, iz rastlin pa je s pravim znanjem moč dobiti tudi zdravilne zvarke. Eskulapova palica, simbol zdravstva, je ovita s kačo in stari Grki so v svetiščih, posvečenih Eskulapu dejansko gojili kače (točno določeno nestrupeno vrsto, ki jo danes imenujemo Eskulapova kača).

Morda je zanimiva Eskulapova smrt, ki jo je moč slutiti še v današnjih pravljicah. Eskulap je namreč s svojim znanjem nekoč obudil k življenju mrtvega Hipolita in ob tem še solidno zaslužil. Zevs ga je ubil z gromom, Apolo, Eskulapov oče se je hotel maščevati in skoraj bi prišlo do katastrofe vesoljnih razsežnosti.

Hermes, še en grški bog, najbolj znan kot zaščitnik trgovcev in tatov ima svojo palico prav tako ovito s kačama (ja, dvojina) in ta igra vlogo predvsem pri eni Hermesovih stranskih, vendar ne nepomembnih nalog - spremstvu duš pravkar umrlih v podzemlje.

No, odmev takšnih mitov odzvanja v eni manj znanih Grimmovih pravljic Kača in trije listki, kjer junak zgodbe s tremi listi čarobnega zelišča k življenju obudi mrtvo soprogo, potem ko je taisto naredila kača drugi kači. Žena ga po vrnitvi v življenje ni imela več rada in pravljica nima srečnega konca.

Jakob in Wilhelm Grimm sta v mitih rada iskala paralele s pravljicami in Bela kača z močjo razumevanja živalske govorice in tremi nemogočimi nalogami je prav tako ena izmed njih. Pri nas imamo ob Grimmovih še nekaj 'svojih', morda omenim vsaj Belo kačo s kronico, ki nas uči o dobroti in zaupljivosti otrok, ki je nagrajena, kljub nezaupljivosti in zaščitniškemu odnosu njihove matere pa se na koncu vse skupaj kar dobro izteče.

Nikakor ne smem niti mimo morskih kač, med katerimi ima prav posebno mesto pošast iz Loch Nessa, vendar v naši miselnosti verjetno najpomembnejšo vlogo igra kača skušnjavka, ki je z jabolkom najprej zapeljala Evo in ta nato Adama. Spet imamo jasno namigovanje na spolni odnos, kar pomeni povezavo s prvinskimi nagoni, močnejšimi od razuma, in seveda izjemno življenjsko silo.

Da pa zaključim v malce sodobnejših tonih, bom omenil še kemijo in spojino, ki je več kot desetletje begala kemike. Znali so jo narediti, analizirali so njeno sestavo, a je niso znali zadovoljivo zapisati. To je bil benzen, spojina s po šestimi ogljikovimi in vodikovimi atomi, povezanimi v obroč, v katerem je šest enakovrednih vezi. S kombinacijo enojnih in dvojnih vezi so lahko razložili kemijsko obnašanje benzena in njegovih sorodnikov (na milijono jih je), a sam zapis ni ustrezal znanim dejstvom.

No, menda je Friedrich August Kekule nekoč sanjal o kači, ki se zvita v obroč grize v konec lastnega repa. Ne vemo, ali je to simboliziralo trpljenje kemikov, ki so so se okrog zapisa formule vrteli v začaranem krogu, ali kroženje elektronov, ki se v planarni molekuli prikladno razporejajo po hibridnih orbitalah, a zapis šestkotnika z vrisanim krogom je danes gotovo eden najbolj najbolj uporabljanih in najbolj prepoznavnih kemijskih simbolov.

Kače skrivajo v sebi zares posebne moči.

Modra

Modra barva je, podobno kot rdeča ali zlata, zelo bogata s simboliko, kar se v umetnosti, tudi v pravljicah, še kako pozna.

Pravzaprav kar pozabimo koliko vsakdanjih izrazov je povezanih z modro. Naj jih nekaj naštejem: modra kri, kraljevsko modra, modrec, nebeško modra, kraljevsko modra barva, ...

Kaj pravzaprav predstavlja modra? Kakšna je njena zgodovina in še posebej kaj pomeni modra barva v pravljicah?

Modra barva v živi naravi ni prav pogosta, a jo vseeno zlahka opazimo, saj je barva neba in vode. Tako nebo kot voda sta ljudem že od nekdaj predstavljala nekaj posebnega, pomembnega, neoprijemljivega, težko razumljivega in asociacije z bogovi in božanstvi.

Modra je tako barva grškega Zevsa, kot babilonske Ištar kot krščanske Device Marije, nekoč imenovane tudi Boginja neba.

Starodavne civilizacije so pri slikanju in barvanju uporabljale predvsem rumeno, rdečo, črno in belo. Modra je bila pač težje dosegljiva. Stari Egipčani so dragoceni lapis lazuri (lazurit) uvažali prek puščave iz Afganistana in bil je izjemno drag. Zato je bil rezerviran za posebne priložnosti, se pravi posebej za svečenike, svetišča in grobnice.

Ker je bil lazurit tako drag, so egiptovski kemiki iz apna, kremena, bakra in različnih alkalij s segrevanje pripravili podobno modro barvilo, ki je uradno najstarejše sintetično barvilo sploh.

Stari Grki in Rimljani modre niso tako cenili.Ker so jo spoznali prek indigo barvila, s katerim so bila obarvana oblačila predvsem revnih, so modrino povezovali z revščino. Poleg tega so imeli modro za barvo barbarov, saj so si pripadniki nekaterih barbarskih plemen pred bitkami obraze pobarvali modro. Tako so delovali bolj strašno in očitno so s tem zares naredili vtis.

No, v 12. stoletju se je odnos do modre tudi v Evropi spremenil. Poglavitni razlog je bila uporaba modrega barvila (kobaltovo modro) za okna v baziliki Svetega Denisa v Parizu:

Modra je naenkrat postala zelo priljubljena in tudi druge cerkevene zgradbe so jo začele dobivati v svoja stekla. Poleg tega je rasla priljubljenost Svete Marije, ki so jo začeli pri slikanju oblačiti v modro, barvo, povezano z modrino neba, se pravi z božansko barvo.

Morda je nekaj kasneje dobila pridih kraljevskost, posebej zaradi španske kraljeve družine, ki je zaradi izogibanja soncu slovela po bledi, prosojni polti, skozi katero so bile vidne žile in - modra kri (sangre azul). Seveda je kralj s svojo absolutno močjo in nedotakljivostjo večini ljudi v Srednjem veku predstavljal najbližji in najlažje predstavljivi približek bogu.

Modro barvo so v 18. stoletju vzljubili impresionisti in post-impresionisti, saj so z modro lahko svojim slikam dodali vzdušje (naredili vtis, impresijo). Tule je Zvezdna noč izpod čopiča slovitega Vincenta van Gogha:

Menda je van Gogh za modro (kakovostno modro barvo je bilo tudi v 19. stoletju težko dobiti, pravzaprav je bilo treba posebej naročiti njeno izdelavo) zapravil celo premoženje.

Kaj ima to s pravljicami?

Kadar je v njih prisotna modra barva, je to običajno povezano z razumom in odtujenostjo, tudi z onostranstvom. Najbolj znan je primer Sinjebradca, bogataša z modro brado, ki je svoje radovedne žene obešal na kavlje v prepovedani sobi. Pri njem je ravno zaradi modre brade že od samega začetka jasno, da nosi v sebi neko skrivnost, nekaj , kar ne pripada temu svetu in s tem daje strašljiv in nesimpatičen vtis.

Še bolj izrazit primer je pravljica Modra luč bratov Grimm, v kateri modra luč odigra podobno vlogo kot svetilka v Aladinu. Modra luč deluje kot posrednik med realnostjo in domišljijo in na koncu omogoči ogoljufanemu vojaku, da pridobi koristi, ki mu po pravici pripadajo.

Med vsemi znanimi pravljicami je verjetno modra najbolj prevladujoča v Andersenovi pravljici Mala morska deklica. Ker gre za pomembno in vplivno pravljico, bomo ob priliki pogledali celotno analizo Andersenove Male morske deklice, zaenkrat pa še tale, hm, ne ravno modra misel, ampak bolj zanimivost:

Modra barva je glede na ankete najbolj priljubljena med vsemi barvami. Za svojo najljubšo jo je leta 2009 označilo kar 46 odstotkov moški in 44 odstotkov žensk!

Kolovrat

Kolovrat v pravljicah - simbolni pomen kolovrata in vretena

Na pamet se lahko spomnimo vsaj dveh znanih pravljic, kjer kolovrat igra pomembno, celo usodno vlogo. To sta seveda Trnuljčica in Špicparkeljc.

Pri Trnuljčici je prerokovano, da se bo pri petnajstih (ali šestnajstih, ali celo dvanajstih, odvisno od verzije) zbodla in umrla (zaspala).

Pri Špicparkeljcu mora mlinarjeva hči iz slame napresti zlato, sicer bo umrla.

Obakrat s kolovratom.

Že ti dve pravljici nam dajeta misliti, da so kolovrati, vretena in predenje povezani s smrtjo. Še več - povezujejo življenje in smrt.

Sojenice, pri Grkih Mojre, pri Rimljanih pa Parke, pletejo niti človeških življenj

Brata Grimm sta podpirala teorijo o povezavi pravljic z miti. Pravljice naj bi bile zgolj nekakšni odmevi starodavnih mitov in med temi se v različnih delih sveta nenehno pojavljajo skrivnostne predice, ki so povezane z življenjskimi usodami ljudi.

Kloto, Lahezis in Atropa so si delo razdelile, kot je bilo tudi sicer v navadi. Ena je predla, druga vlekla in zadnja prerezala nit. Če kar ostanemo v Grčiji, seveda lahko omenimo Aridano, ki je z nitjo pomagala Tezeju preživeti smrtonosni labirint in srečanje z Minotavrom. Potem je tu Arahna (Arahne), ki se je neprevidno postavljala s svojim mojstrstvom v tkanju. Ker Atena, boginja tkanja (med drugim), ni prenesla konkurence, jo je spremenila v prvega pajka (latinsko ime vseh pajkovcev je Arachnida) Spomnimo se, kako si je Odisejeva žena s pletenjem kupovala čas do vrnitve soproga in odvračala snubce. In tako naprej. S predenjem so povezana številna mitološka bitja, pri Slovanih na primer rusalke, nagajive vodne vile, ki so spečim ženskam kradle šivalni pribor.

V pletenju in predenju je bilo že od nekdaj nekaj skrivnostnega, magičnega, praviloma pa je bilo povezano z ženskami. Zanimivo je, da gre pri tem za dejavnost, ki je bila tradicionalno primerna za ženske iz vseh družbenih slojev, kar prav tako daje vretenu nekakšno povezovano vlogo.

Poleg tega nekateri razumejo vreteno kot simbol premoči moškega nad žensko, kar ponazarja tudi sicer že opuščeni običaj prenašanja vretena na čelu poročne procesije v nekaterih krajih po svetu. Vreteno pa ni le simbol ukročene žensk (povezava prebadanja prsta pri Trnuljčici s spolnim odnosom je Freudu samoumevna), ampak tudi ustvarjalnosti in fantazije, saj z vretenom lahko 'napletemo' nekaj novega, neko novo resničnost. Tudi pri nas poznamo izraz, da je nekdo 'napletal in napletal'ali 'kar nekaj pleteničil', ki ga uporabljamo, če hočemo povedati, da si je nekaj izmišljeval.

V Špicparkeljcu je to povsem očitno. Dekle je tisto, ki si z vretenom ustvarja novo življenje (čeprav ob tem nenehno tvega svoje in kasneje otrokovo življenje), Špicparkeljc je zgolj posrednik. Ko se ga znebi, je svobodna in v svojem življenu lahko tudi zares uživa.

Zato nikoli in nikdar ne podcenjujmo moči, ki je daje kolovrat.

Čevlji

Čevlji (ali neka druga obutev) imajo lahko v pravljicah zelo pomembno vlogo. Kar pomislimo na Pepelko ali Obutega mačka! Tudi sedemmiljski škornji niso kar tako.

Vprašajmo se, kakšna simbolika se skriva za njimi? Kakšne skrite pomene lahko s seboj prinašajo čevlji?

Prizor iz Stare gospe v cevlju Josepha Martina Kronheima

Čevlji v pravljicah lahko pomenijo marsikaj, a psihoanalitiki se običajno najprej posvetijo najbolj očitni simboliki. Iskanje prave nožice za pravi čevelj v Pepelki se zelo odkrito spogleduje s spolnostjo. Veliko jih je, ki poskusijo sloviti stekleni čeveljček (v večini starejših različic je zlat, kar je glede na simboliko zlata še bolj jasno), a le ena je primerna za zakonsko družico kraljeviču.

V srednjem veku je  bil tudi v resnici pogost običaj, da je nevestin oče med poročnim obredom podal čevelj ženinu in ta ga je pomagal obuti nevesti, ki je s tem simbolno postala njegova last (in odgovornost). Ne pozabimo, da imamo v Pepelki pri obuvanju prav tako prisotne vse tri: ženina, nevesto in njenega očeta.

Se pravi, da ne gre le za iskanje partnerja, ampak odgovorno iskanje partnerja (zlato je tesno povezano z zrelostjo in odgovornostjo), kar nas pripelje do druge povezave: čevlji nam pogosto prikažejo vztrajnost, celo trmo. Junaki v pravljicah morajo pogosto potovati daleč in dolgo, kar je slikovito prikazano na primer s sedmimi pari ponošenih čevljev (tudi o simboliki števila sedem smo že pisali), ali z železnimi čevlji, ki so bili tako obrabljeni, da je podplat dobesedno izginil.

Čevlji so vsekakor povezani tudi z odraščanjem, kar je seveda logično, če pomislimo na njihovo zgodovino. še nekaj stoletij nazaj si jih ni mogel privoščiti vsak, kaj šele, da bi jih kupovali otrokom, ki so jih tako ali tako ali takoj uničili ali prerasli. Nakup čevljev je še danes v nekaterih delih sveta pomembno simbolno dejanje in ob tem se spomnimo na Obutega mačka.

Zakaj je od svojega gospodarja zahteval škornje, s katerimi si je prislužil ima iz naslova? Ker je samo obut lahko vstopil v višje kroge. Obuti maček je nato s spretnim spletkarjenjem našel udobno mesto zase in svojega lastnika, slednjemu pa ne nazadnje priskrbel še kraljično za ženo.

Tudi pri nas je znan izraz, da mora nekdo, če hoče doseči neko določeno stopnjo znanja, mojstrstva, odgovornosti ... - stopiti v čevlje, nekoga, ki je nekaj že dosegel.

Prav zanimiva je Jungovska razlaga pri nas malce manj znane pravljice bratov Grimm Dvanajst plešočih princes. V tej pravljici dvanajst princes vsak večer zaklenejo v skupno spalnico, ko pa jo zjutraj odklenejo, so njihovi čevlji povsem uničeni. Kralj hoče na vsak način izvedeti kam in kako hodijo njegove hčere vsako noč in je pripravljen to informacijo tudi dobro plačati - z roko ene od princes in položajem svojega naslednika. Se pravi, da nekdo, ki razreši to skrivnost, dokaže svojo zrelost in si s tem prisluži najvišjo možno nagrado v pravljicah (poroka in kraljestvo). Toda če poskuša neuspešno, ga čaka smrt.

Po Jungu (seveda je to le ena možnih razlag) je treba čevlje v Dvanajst plešočih princesah razumeti skupaj s plesom, med katerim jih scefrajo do koscev. Ples je lahko predvidljiva in nedolžna zabava s predpisanimi koraki ali pa nebrzdano divjanje z uničenimi čevlji kot na primer v tej pravljici. Ko je skrivnost razrešena, razlog za uničene čevlje razkrit in vse energije uravnotežene (na začetku je s kar dvanajstimi poskočnimi princesami očitno preveč mladostne ženske energije, ki je strogi in neprilagodljivi kralj kljub zaklepanju in straži ne more nadzirati), je tudi konec lahko srečen.

Podobno vlogo posrednika med  resnim in neresnim, nadzorovanim in podivjanim, odgovornim in nezrelim odigrajo Rdeči čevlji v pravljici Hansa Christina Andersena.

S čevlji je povezana kopica običajev po svetu, še vedno so del različnih poročnih obredov (od njihovega privezovanja na odbijače do razbijanja stekla s čevlji, ne nazadnje je marsikje nevesta včasih namesto podvezice metale čevel in tako določala, katera bo naslednja v njenem položaju, se pravi v njenih čevljih), kaže pa, da bodo še kar nekaj časa v dvojni vlogi: simbol moči in napuha na eni in ponižnosti in prizadevnosti na drugi strani.

To dvojno vlogo si najlaže ponazorimo s prizorom iz zgodovine visokih pet - izumili so jih, da pomembnim, oziroma bogatim ne bi bilo treba gaziti po blatu. Višje so bile pete, višjo gospodo so nosile. Tako je tipična dama iz visoke družbe (izraz visoka družba je povezan prav s tem) svojo pomembnost pokazala s tem, da ni bila sposobna prečkati ulice brez pomoči dveh služabnikov, ki sta jo ob tem podpirala.

Močan simbol torej, ki ga je treba vedno razlagati glede na ostale simbole v zgodbi.

Rdeča

Rdeča barva

Rdeča barva ima zelo pomembno simbolno vlogo v pravljicah. Pravzaprav gre nedvomno za najmočnejšo in najizrazitejšo barvo med vsemi.

Rdeča je barva življenjske moči, odraslosti, ljubezni, pa tudi jeze, sovraštva in ljubosumja.

Rdeča kapica pride na misel takoj ob omembi rdeče barve

V pravljicah rdečo barvo najprej iščemo v Rdeči kapici. Zelo pomembno je, a kapo deklici izroči babica, se pravi oseba s pojemajočimi življenjskimi močmi, ki rdečo, torej barvo življenja predaja vnukinji, v kateri se življenje šele prav prebuja.

Rdeča je barva menstrualne krvi in izgube devištva, zato moramo to barvo vzeti resno. Nič čudnega, da z rdečo označujemo pomembna sporočila in so z njo obkroženi prometni znaki, ki opozarjajo in prrepovedujejo. Rdeča je pač barva, ki je zaradi svoje valovne dolžine (najvišja, človeškemu očesu vidna) najbolj opazna tudi v slabem vremenu.

Rdeča je barva življenja, pa tudi strasti, pohote. Zloglasne četrti rdečih luči so namenjene prav temu: zadovoljevanju poželenja in iskanju potrditve življenja. Če se vrnemo k Rdeči kapici, bi jo prav lahko zamenjali za eno izmed rdečelask, saj rdeči lasje niso zanimivi le zato, ker so v naravi nekaj redkega, posebnega, ampak s z njimi povezani tudi različni miti.

Rdeča barva las naj bi bila zagotovilo boljšega in predvsem pestrejšega spolnega življenja in znan poskus v Nemčiji, ki ga je leta leta 2006 izpeljala psihologinja Christine Baumanns, je pokazal, da so rdečelaske, prave in naravne, v anketah potrdile, da je njihovo spolno življenje bogatejše kot pri rjavolaskah ali blondinkah. Rdeča barva za lase je očitno močan afrodizijak, ki po mnenju psihologov sporoča: Pripravljena sem, voljna sem.", če pa je ženska že oddana, sporoča tudi svojemu partnerju: "Nisem zadovoljna. Iščem kaj boljšega."


Rdeča kapica si svojega pokrivala ne zasluži, saj nanj še ni pripravljena. Mati ji namreč naroči, naj ne zapušča poti, ona pa je seveda ne posluša in težave so hitro tu. Na srečo ji priskoči starejši, izkušenejši, zaščitniški in očetovski lik lovca in deklica dobi novo priložnost.

Rdeča je torej barva zrelosti, kar velja tudi v katoliški cerkvi, kjer se z rdečim pokrivalom kardinali kot najboljši med najboljšimi ločijo od preostalih cerkvenih dostojanstvenikov. Samo oni imajo pravico izbirati papeža kot vrhovnega poglavarja.

Lep primer rdeče barve v pravljicah so tudi rdeči čevlji. V Čarovniku iz Oza so v knjižni predlogi sicer srebrni, a so jih, ker so ravno uvajali barvni film, za potrebe ekranizacije predelali v rubinasto rdeče, so pa v literaturi za otroke znani tudi Rdeči čevlji Hansa Christiana Andersena. Ženska, ki jih nosi, je lahkomiselna, neodgovorna, nespoštljiva in si svoje mesto v družbi zasluži šele, ko se pokesa in spokori.

Ne pozabimo niti na rdeče jabolko v še eni sloviti pravljici. Sneguljčica zaradi zastrupljene polovice jabolka umre in seveda ni naključje, da je zastrupljena polovica ravno rdeča (simbolizira kri, ki pomeni življenje, pa tudi nevarnost).

In za konec še rdeča preproga. Ker je bila rdeča dolga stoletja barva kraljev in velepomembnežev, so ponekod (menda se je začelo v Indiji, v Evropi pa v stari Grčiji), zanje pogrinjali rdečo preprogo, ki naj bi dajala vtis neprekinjenega udobja, kakršnega daje lahko le kraljevk palača ali kočija. Velikaš, ki je živel n relaciji palača, kočija, palača, je seveda z rdečo preprogo ohranjal vtis, da je ves čas varno in udobno obdan z razkošjem, kajti njegove noge se niso niti za hip dotaknile umazanih tal!

Vrtnica

Kakšna je simbolika vrtnice v pravljicah? Kaj vrtnica simbolizira tudi sicer?

Vrtnice povezujemo z ljubeznijo, čutnostjo, predanostjo, častjo in zvestobo. Zelo pogosta je povezava vrtnice z nesmrtnostjo, oziroma z močjo ljubezni, ki je ne more premagati nič, niti smrt.

Vrtnice, čeprav na videz nežne, burijo domišljijo s svojimi obveznimi spremljevalci, trni. Zato ne preseneča, da jih najdemo v številnih grbih, kjer si delijo mesto z levi, zmaji in drugimi junaškimi simboli. Vrtnico najdemo tudi v grbu Nove Gorice.

Vrtnice navdihujejo že tisočletja

Vrtnice gojimo že vsaj štiri tisočletja. Ker so na naših vtovih tako običajne, se jih je dolgo držalo kar ljudsko ime: rože in po njih je menda dobil svoje staro ime tudi mesec junij (rožnik).

Seveda se cvetlice s takšnim slovesom prej ali slej znajdejo tudi v zgodbah. V pravljicah imajo vrtnice kar pomembno vlogo.

Omenimo na primer staro in pri nas malce manj znano pravljico Lepotica in zver. Oče je hotel obdarovati svoje hčere in zadnja si je zaželela vrtnico. Ko jo je utrgal, bi skoraj izgubil življenje. Toda namesto njega je svoje življenje zastavila hčer in tako se začne ena najlepših in najbolj pravljičnih ljubezenskih zgodb, v kateri najdemo vse, kar povezujemo z vrtnico, se pravi čast, čutnost, hrepenenje, celo nesmrtnost (alkimisti so vrtnico povezovali z razsvetljenjem) ...

Svojo dvojno naravo pokažejo vrtnice v Grimmovi inačici pravljice Trnuljčica, kjer trnje obda grad s spečo lepotico in dvorjani. Zaradi trnja številni junaki in morebitni snubci izgubijo življenje. Ko se pokaže pravi ženin, se trnje umakne in zacveti.

Brata Grimm sta rožne grme uporabila še v Rdeči in beli roži, kjer rojstvo in življenje ene zaznamuje grm z belimi in druge grm z rdečimi vrtnicami.

Na tem mestu lahko omenim še barvo, saj ima vsaka barva vrtnic svojo simboliko: bela je seveda čista, tudi skrivnostna, rdeča pomeni strast, žtrvovanje in življenje, rumena veselje in zrelost.

Ena najlepših pravljic vseh časov pripoveduje prav o spremembi barve vrtnice. Slavček in vrtnica pripoveduje o razvajeni princesi, ki si zaželi najlepšega cveta na svetu in čeprav so zanj žrtvovana kar tri življenja, ostane to, kar je: razvajena princesa.

V tej pravljici vrtnico prav tako spoznamo kot izjemno močan simbol, ki se ga bo očitno skozi vso zgodovino, hočeš nočeš, držal grenko sladek priokus.

Kralj

Kaj počne kralj v klasičnih pravljicah?

V mnogih pravljicah nastopajo kralji, kraljice, princese in podobni liki, ki v sodobni literaturi za otroke sicer niso več tako pogosti (pravzaprav jih skoraj ni več, z izjemo skomercializiranega lika princeske, o katerem bom spregovoril kdaj drugič), a vendarle si večine klasičnih pravljic brez njih, kljub bolj ali manj domiselnim priredbam in predelavam, ne moremo zamisliti.

Kralj je v pravljici lahko bolj ali manj očetovski

Lik kralja v pravljici je seveda zelo hvaležno izhodišče za psihologe, ki so v njem našli očeta, avtoriteto, moč, nadzor in še marsikaj, kar presega namen tega bloga.

Kar se meni zdi pomembno, je pomen kralja v trenutku, ko se pravljica zaplete. Navadno imamo namreč neko stanje, katerega del je tudi kralj, ki skrbi za ravnotežje.

Toda, če se naj v pravljici začne dogajati kaj zanimivega, se mora ravnotežje podreti, se pravi, da mora nekaj spodnesti kraljevo avtoriteto. Recimo, da v deželo prikoraka zmaj in zaheva princesko. Ali pa kralj zboli in mu devet modrecev iz devetih dežel ne more pomagati. Ali pa je kralj že tako star, da bi rad svojo avtoriteto sam prenesel na svojega sina ali koga drugega ...

Možnosti je ogromno, pri tem nas omejuje le naša domišljija. Pepelka je na primer primer (lej, dvakrat ista beseda, pa se vseeno sliši prav) prenosa avtoritete s kralja na sina, kjer sin izbira primerno nevesto, in čeprav se odloči za neznanko, kralj njegovo izbiro potrdi. V Žabjem kralju je nasprotno hči tista, ki poskuša posredno omajati očetovo avtoriteto, ko požre dano besedo. Kralj jo spomni, da mora držati obljubo, in ko ona njegovo avtoriteto sprejme, dobi sanjskega ženina. Tudi v Špicparkeljcu kraljeva avtoriteta odigra pomembno vlogo. Mlinarjevo hvalisanje se ob kraljevi zahtevi spremeni skoraj v smrtno obsodbo, medtem ko v Gosji pastirici kralj odigra vloge detektiva, tožilca in sodnika.

Še bolj je zanimiv lik kralja, ki svojo avtoriteto izgubi. V Sneguljčici se mu to zgodi precej mimogrede, brez nekega opaznega konflikta. Pravzaprav niti ne izvemo, kaj se z njim dogaja, jasno je le, da ima vse niti v rokah zlobna kraljica. V Trnuljčici se kralj aktivno postavi po robu prekletstvu, ki ga je pravzaprav priklical sam, ko ni povabil zlobne vile. Toda ukaz, naj v kraljestvu sežgejo vse kolovrate, ni dovolj. Svoje hčere vseeno ne more obraniti pred usodo.

Brunhilda iz Wagnerjeve Walkire je obdana z ognjem, namesto s trni

Pravzaprav je dokaj jasno, da bi imela Trnuljčica, če bi jo pravočasno seznanili s kolovrati in z njimi povezanimi nevarnostmi, bistveno boljše možnosti v boju s prekletstvom. Ob pogledu na kolovrat gotovo ne bi bila tako očarana in tudi zbodla se najbrž ne bi. Analitiki pa bi seveda ostali brez odlične kosti za glodanje, saj je Trnuljčica tako nabita s simboli spolnosti, da je že samo iz prizora v čumnati s kolovratom jasno, da pravljice (praktično vse klasične, ne le Trnuljčica) govorijo o odraščanju.

Kralj, če je še tako močan, odraščanja svojega otroka in napak, povezanih z njim, ne more preprečiti. Otrok bo napake naredil in se iz njih nekaj naučil, ali pa tudi ne. Če se bo, bo tudi on nekega dne odrasel in prevzel vlogo kralja (ali kraljice), če ne, pa bo postal tipičen nezrel predstavnik povzpetniške potrošniške družbe konca 20. in začetka 21. stoletja.

Po pravici povedano, želim si, da bi tudi v sodobnih pravljicah vsaj kdaj pa kdaj nastopil kakšen kralj ...

Zlato

Zlato ima v človeški zgodovini posebno mesto, zato igra pomembno vlogo tudi v pravljicah. Le spomnimo se na zlato ptico, lonce zlata, gosi, ki nesejo zlata jajca, ali Zlatolasko, pa nam bo brž jasno, da se dogajanje marsikatere pravljice vrti predvsem okrog te žlahtne kovine.

Zlato je mogoče v naravi najti samorodno, v obliki zrnc, zato je z zlatom prišel človek v stik že zdavnaj. Občudoval je njegov lesk, opazil njegovo izjemno sposobnost kovanja in vlivanja, največji vtis pa je gotovo naredila njegova neobčutljivost na vremenske tegobe. Zlato ne rjavi, kot večina drugih kovin, zaradi leska in barve se ga je hitro prijelo prepričanje, da je povezano s soncem.

Sonce pa je, jasno, osnovni pogoj za preživetje na našem planetu in najstarejše božanstvo, ki ga človeštvo časti še dandanes.

Zlat prstan simbolizira večnost in zelo spominja na Sonce

Zlato povezujemo z življenjem, zdravjem, modrostjo in popolnostjo. V pravljicah je junak pogosto nagrajen z zlatom, saj je njegova naloga običajno ravno doseganje modrosti, zrelosti, popolnosti ...

V pravljici o zlatih jabolkih je povsem jasno, da je zlato preizkus zrelosti. Brata, ki sta na straži zaspala, si nagrade pač nista zaslužila.

Toda čeprav je zlato pogost cilj, je v pravljicah dokaj jasno, da samo zlato ni dovolj. Špicparkeljc zna iz slame presti zlato, a si bolj od vsega želi otroka. V Jakcu in fižolovem steblu kokoš, ki nosi zlata jajca (materialna varnost), ni dovolj, treba je še po pojočo harfo (duhovni napredek). Tudi v Mizici, pogrni se imamo podobno situacijo. Osel, ki kašlja zlatnike, je nekaj vreden šele s palico v vreči, ki ga lahko zaščiti.

Zlato je dragoceno, a vseeno ga lahko iz tega ali onega razloga zmanjka. Spomnimo se še Andersenovega Vžigalnika, kjer vojak šele, ko potroši vse zlato in pade na samo dno, začne ceniti najdragocenejše, kar ima: vžigalnik, ki simbolizira moč in nadzor. Ker se je iz svojih napak nekaj naučil in dosegel primerno zrelost, lahko poslej zasluženo in nemoteno uživa v bogastvu.

Podobno misel lahko izpeljemo tudi iz nekaterih drugih pravljic, V Gosji pastirici zlati lasje razkrijejo kraljevsko poreklo dekleta, a šele njeno vztrajanje, da bo držala besedo, ji prinese končno nagrado: vrnitev družbenega položaja. V Žabjem kralju princesa izgubi zlato kroglo, ki jo sicer dobi nazaj, a šele izpolnitev obljube ji da končno nagrado: moža, ki je dokaz njene zrelosti in pripravljenosti za prevzem odgovornosti v življenju.

Nasprotno v mitu o kralju Midasu izvemo, da niti neomejene količine zlata brez nadzora ne morejo prinesti sreče. Midas spremeni v zlato prav vse, česar se dotakne, kar mu lahko prinese le tragičen konec. Alkimisti so življenje prav tako posvetili iskanju zlata, a med iskanjem - zamudili življenje.

Zlato je torej cilj, a tudi ovira na poti do končnega cilja: sreče.

Ogledala v pravljicah

Ogledalo ima v pravljici vedno poseben pomen. Verjetno je prvo čarobno ogledalo, na katerega pomislimo, v pravljici o Sneguljčici in sedmih palčkih, kjer ljubosumna mačeha v ogledalu preverja svojo lepoto in, kar je še pomembneje, prek ogledala sledi svoji tekmici.

Ogledala najdemo v številnih drugih pravljicah, v Perraultovem Sinjebradcu na primer ogledala, ki so jih nekoč izdelovali iz poliranega srebra, simbolizirajo njegovo izjemno bogastvo, v Andersenovi Snežni kraljici se zgodba začne in zaplete s čarobnim ogledalom, v katerem je bilo vse videti popačeno, zato je tudi lahko drobec takšnega zrcala povsem spremenil značaj dečka, v katerega se je zabodel, ogledalo je ne nazadnje tudi vstopnica v drug, domišljijski svet, kamor skozenj vstopi Alica ob svojem drugem potovanju v Čudežno deželo.

Ogledala imajo torej v pravljicah vsaj dve pomembni vlogi: zaradi svoje cene poudarjajo imetnikovo moč, zaradi sposobnosti odseva pa vnašajo čarobnost, potrebno za spremembo. In le kje so spremembe pričakovane bolj kot v pravljicah?

Pred ogledalom se dekleta lepotičijo, ko postajajo ženske in kasneje spet pred ogledalom žalostno ugotavljajo, da se jim čas izteka, a jim je seveda v tolažbo lahko spoznanje, da s tem delajo prostor svojim otrokom (če jih imajo in se znajo s tem sprijazniti).

Ogledala nas lahko s svojim odsevom povsem zasvojijo, kot se je zgodilo Narcisu, omogočajo nam komunikacijo, kot to opravlja čarobno ogledalo v zgodbi o Lepotici in zveri, lahko pa so tudi smrtonosna, kot v mitu o Meduzi.

Nič čudnega, da se jih drži toliko vraževerij. Da razbito ogledalo prinaša sedem let nesreče, verjetno izhaja iz njihove cene, saj so ljudje, posebej otroci zaradi takšne grožnje z ogledali seveda ravnali previdneje, kot bi sicer, marsikje še danes pokrivajo ogledala v hiši pokojnika, saj bi se njegova duša lahko zmedla v odsevu in ne bi našla poti na drugi svet, zanimiva pa je tudi vraža, po kateri črepinje ogledala, zakopane pod hišni prag varujejo dom pred zlimi duhovi.

Zato torej ... previdno z ogledali!

Chris′s BlogX!

iPhone, iOS, Mac OS,HowTo guide, tutorial, Apple News, Jailbreak.

http://www.pingapple.com

KIS Bridging LoansX!

Keeping It Simple Bridging Loans, Business Finance Kept Simple!

http://kisbridgingloans.co.uk

Pravljično število sedem

Številka sedem je ob številki tri najpogosteje omenjana kot pravljična. V pravljicah se zares zelo pogosto pojavlja. Naštejmo nekaj primerov:

Naslovi Grimmovih pravljic: Sneguljčica in sedem palčkov, Sedem krokarjev, Sedem Švabov, Volk in sedem kozličkov.

V pravljicah se pojavljajo sedemmiljski škornji, pogumni krojaček ubije sedem muh na en mah, Sinbad gre na sedem potovanj ...

Analitiki so šteli in odkrili, da se številka sedem v Grimmovih pravljicah (mimogrede, v času življenja bratov Grimm je izšlo sedem izdaj) dejansko pojavlja pogosteje od vseh ostalih številk, kar 161-krat, medtem ko, denimo, šestico najdemo le 90-krat in osmico 24-krat.

Tudi v Bibliji je sedmica priviligirana, saj se pojavi kar 320-krat (šestica 199-krat in osmica 117-krat), izvemo na primer, da je bil svet ustvarjen v sedmih dneh, naštetih je sedem smrtnih grehov (jezo, pohlep, lenoba, ponos, poželenje, zavist, požrešnost), beremo o sedmih nadlogah, sedmih pečatih, sedmih zakramentih, sedemkrat so obkrožili Jeriho ...

Sedem antičnih čudes

Zakaj ravno sedem?

Ena izmed boljših teorij govori o poganskem izvoru sedmice. Kot je znano, je krščanstvo v svoje nauke in zapise spretno vpeljevalo številne poganske običaje, kar je zagotovo eden poglavitnih razlogov za uspešen razvoj krščanske vere.

Ljudje so si pri iskanju odgovorov na različna vprašanja od nekdaj pomagali z nadnaravnimi bitji. Zavedali so se (vsaj megleno) pomena Sonca in Lune, pa tudi planetov, vidnih s prostim očesom. Ker jih je bilo kskupaj sedem, je bilo tudi bogov sedem (Egipčani so imeli sedem bogov, Perzijci sedem svetih konj, jogiji sedem čaker ...), v Islamu je znanih sedem nebes, seveda astrologom ob merjenju časa ni preostalo drugega, kot ugotoviti, da je v tednu ravno sedem dni ...

Moč števila sedem se je še okrepila z razglasom papeža Gregorja Velikega v 6. stoletju, ko je trem božjim krepostim (vera, upanje, ljubezen) dodal še štiri posvetne (pogum, pravičnost, preudarnost in zmernost), ki se lahko uprejo že naštetim sedmim smrtnim grehom.

Seveda lahko najdemo kopico posebnosti, povezanih s tem praštevilom, od dejstva, da je sedmica najpogostejši rezultat metanja dveh kock (za to je zaslužna statistika, ne mistika) in sedem vsota pik na nasprotnih ploskvah igralnih kock (tako so pač zasnovane), do matematičnih čirečar v vektorskih prostorih ali deljenju s sedmico.

Že dolgo nazaj sem nekje bral, da je sedem število, ki ga največ ljudi lahko oceni na pamet brez posebnega štetja. Če nekdo na hitro vidi skupino predmetov, bo pri sedmici še lahko pravilno povedal, da jih je sedem, pri osmici pa se bo že bistveno večkrat zmotil. Morda gre torej le za povsem fiziološki domet našega kratkoročnega možganskega pomnilnika. Pri številki, večji od sedem moramo pač preklopiti na 'trdi disk'.

Dejstvo je, da smo se ljudje skozi zgodovino marsikdaj številki sedem tudi prilagodili: sedem svetovnih čudes bi bilo prav lahko osem ali dvanajst, sedem morij je bilo včasih eno samo, danes pa jih poznamo neprimerno več, sedem celin poznajo v ZDA (kjer ob Antarktiki štejejo posebej Severno in Južno Ameriko), nas pa so še učili o petih, kar je mogoče razložiti tudi s tem, da je krščanska vera v ZDA precej bolj prepletena s šolskim sistemom, kot je bila (in je še vedno) pri nas.

Če poskušam povezati sedmico v pravljicah (poganske) s sedmico v religiji (korak naprej od poganskega), lahko omenim kar pravljico Janko in Metka, v kateri že nepoučen bralec najde kopico namigov na krščansko vero (bele ptice, ki vodijo zablodela otroka, prečkanje vode ob povratku domov, obračun s predstavnikom poganstva v ognju ...), ki je tako globoko zaznamovala Grimma, da sta starejšo, francosko verzijo, predelala tudi v enem, vsaj kar se simbolike števil tiče, bistvenem elementu - v francoski različici je bilo otrok sedem.

Sedmica je verjetno v pravljicah in vraževerju tako pomebna, ker predstavlja relativno veliko, vendar še ne nepredstavljivo številko. Sedem let nesreče se sliši grozno, a je še vseeno znosno. Ker se v pravljicah, podobno kot v številnih religijah nenenehno poudarja vztrajnost in potrpežljivost, je sedem torej več kot primerna številka.

Ker pa se tudi pravljice sčasoma kultivirajo, lahko že na primer v Andersenovih pravljicah najemo številko sedem bistveno težje. V tem trenutku se domislim le sedmih bratov v Divjih labodih.

Svet se spreminja, in sedmica, kot kaže, nekoliko izgublja svojo moč.

Velikani

Velikani so bili nekdaj redni gostje v pravljicah, a zdi se, da sčasoma tudi tam izumirajo. Kadar govorimo o velikanih, je vedno čutiti njihovo pripadnost nekemu staremu, zastarelemu, celo preživetemu redu, ki se mora umakniti nečemu novemu, mlajšemu, sodobnejšemu, okretnejšemu, iznajdljivejšemu. No, v sodobnejših pravljicah je vendarle mogoče najti velikane, ki premorejo nekaj pameti in niso pošastnega videza. Kaže, da se morajo za preživetje prilagajati tudi oni ...

Velikan Cormoran na plenilskem pohodu

Velikane na več mestih omenja Biblija. Izvemo na primer, da so se Kajnove hčere poročale s pripadniki rodu velikanov, o kateirh sicer ne dobimo podrobnejših podatkov, a očitno je, da izvirajo od nekje daleč, morda s samega začetka sveta, in da so verjetno prav oni človeški rod spridili do te mere, da lahko naš planet očisti le še uničujoča povodenj. Kasneje spoznamo Samsona, ki ga ukane zvijača (ženska) in Goliata, ki ga premaga tehnologija (prača).

Velikanov ne manjka v grški, rimski, germanski, nordijski ali indijski mitologiji. Povsod se ponašajo z veliko fizično močjo (pomislimo le na Atlasa, ki na plečih drži nebo), a niso posebno obdarjeni s pametjo (spomnimo se na kiklopa iz Odisejade).

Tudi v grbu Islandije najdemo velikana

V pravljicah so verjetno najbolj znani boji Jakca z velikani, ki jih najdemo v Angliji in bližnji okolici. Pravljica Jakec in fižolovo steblo govori o mladem, pogumnem in lahkomiselnem Jakcu, ki pride v velikanov grad, iz katerega postopno odnaša vse večje zaklade, dokler v vrhuncu zgodbe velikan med zasledovanjem ne omahne v globino.

Psihologi velikane v pravljicah enačijo s starši, najpogosteje z očeti (velikanov je v pravljicah precej več kot velikank, morda še najbolj znana velikanka, nastopa v Perraultovi inačici Trnuljčice), ki otroku ne predstavljajo izziva le zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zaradi zakladov, ki jih čuvajo. Pomislimo le na kovance, ključe, ure in podobne lesketajoče predmete privlačnega videza in velike simbolne moči, ki jih velikani/očetje ljubosumno čuvajo zase, otroci pa zato toliko bolj hlepijo po njih.

Otrok se mora v pravljici in v življenju prej ali slej spopasti z velikani, pomembnimi in vplivnimi osebami, ki jih mora prelisičiti, saj v neposrednem odprtem spopadu nima nobenih možnosti za zmago. Pravljice nas učijo, da se morajo velikani tako ali drugače umakniti in prepustiti svoje zaklade mlajšim, pametnejšim, iznajdljivejšim.

Starši morajo narediti prostor svojim otrokom.

Staro se mora umakniti novemu. Pravjice z velikani torej učijo otroke in starše!

Žaba

V pravljicah se žabe pojavljajo pogosto, njihova vloga pa ni niti izrazito pozitivna, niti negativna. V klasičnih pravljicah, med katerimi je gotovo najbolj znana Žabji kralj  (v angleščini ga običajno prevajajo z Žabji princ, kar je verjetno korektnejši prevod) bratov Grimm žabec simbolizira plodnost in spolnost.

Žabec za kraljevo mizo

Princesino zavračanje žabca psihologija razlaga s procesom odraščanja in postopnega spejemanja spolnosti. sprva je žabec ne zanima, nato do njega čuti odpor, a ko odpor premaga, v žabcu najde princa, s katerim se lahko poroči in si omisli družino. Čeprav sta brata Grimm v kasnejših različicah te pravljice črtala že samo omembo postelje, ne smemo pozabiti, da je bila ena izmed žabčevih zahtev spanje v prineskini postelji, in da je starejših inačicah (tudi pred Grimmoma) to tudi storila.
Seveda tudi ni naključje,  da je prav žaba tista, ki v Trnuljčici prinese novico kraljici, da bo po dolgotrajnem čakanju na otroka končno postala mati.
Žabe so starodavni simbol spolnosti in sreče. V egipčanski mitologiji je bil pojav žab povezan s poplavami Nila, po katerih je prst postala rodovitna in okoliško prebivalstvo se je lahko zaneslo na pridelek. Eden starih egipčanskih bogov je bil upodobljen kot žaba, žabe so ena izmed nadlog, s katerimi je bog kaznoval faraona, ki ni držal dane besede Mojzesu, da v zgodbah simbolizirajo spolnost in plodnost v povezavi z odraščanjem (v Žabjem kralju s prevzemanjem odgovornosti, saj je bistvo pravljice, da je treba držati dano besedo), pa je verjetno povezano z njihovo preobrazbo, ki je v primerjavi z nam bolj domačimi sesalci precej bolj nenavadna.
Po starodavnem kitajskem verovanju žaba simbolizira srečo, tudi na Škotskem je še živ običaj podarjanja žab ob vselitvi v novo hišo ali postavljanja kamnitih žab v vrt.
Sodobna biologija uvršča žabe med najzanesljivejše pokazatelje kakovosti okolja. Ker so občutljive, v primeru onesnaženja izginejo med prvimi živalmi. Kadar se torej srečamo z žabo, bodimo veseli!

Jabolko

Jabolka imajo v pravljicah pomembno vlogo. Najprej moramo vedeti, da je z besedo jabolko lahko označeno marsikaj, saj so menda do konca srednjega veka in še dalj imenovali jabolka kar vse nejagodičasto sadje, vključno z oreški in celo nekaterimi podzemnimi plodovi. Še danes je v francoščini krompir 'zemeljsko jabolko', prav tako so imenovali v stari angleščini kumaro, paradižnik je bil ob prihodu v Evropo razglašen za 'ljubezensko jabolko' ...


Sadje je dolgo predstavljalo najpomembnejši del človeške prehrane, ne nazadnje sta Adam in Eva v raju živela le od sadja. In zaradi prepovedanega sadeža, katerega imena v bibliji sicer ne izzvemo, a je sčasoma obveljalo, da gre za ravno za jabolko (nekaj je bilo pač treba narisati), sta bila iz raja tudi izgnana.

Sadje je za prehrano primerno le, če je zrelo. Uživanje nezrelega sadja prinaša s seboj težave. Tako ne čudi, če jabolka v mitologiji, religiji in pravljicah povezujemo z zrelostjo. Spet se spomnimo Adama in Eve, ki sta s pomočjo jabolka zakorakala na samostojno življenjsko pot. Za svoja dejanja sta morala prevzeti odgovornost. In najbrž ni naključje, da je v kazni, ki ju doleti zaradi jabolka, govora o trdem delu, bolečini in spolnosti (na jabolko lahko gledamo tudi kot vir semen za nova drevesa).

Številne pravljice povezujejo jabolka z dozorevanjem glavnih junakov ali junakinj. Pri nas je gotovo najbolj znano jabolko, ki ga Sneguljčica dobi od svoje mačehe. Če so ji prej palčki še lahko pomagali, jo ohranjali v nekem neodraslem stanju, kjer se kljub nesporni lepoti še ni razvila v pravo žensko, je bil po jabolku za rešitev potreben princ, pravi moški, s katerim je lahko zakorakala v pravo življenje. Ali je naslovna junakinja v tem primeru za naše pojme preveč pasivna, je drugo vprašanje, a v časih bratov Grimm je bilo takšno dojemanje sveta splošno sprejeto.

Le malo manj znana je pravljica o zlatih jabolkih, kjer se trije bratje zapored spopadejo s skrivnostjo kraje jabolk z vrta. Za končni uspeh so potrebne vztrajnost, prebrisanost in moč, torej same lastnosti, ki jih lahko povežemo s (spolno) zrelostjo. Izpeljank pravljice o zlatih jabolkih lahko najdemo na stotine. Poljska različica ima naslov Steklena gora, arabska govori o smejočem in jokajočem jabolku ...

V vseh primerih je jabolko povezano s tveganjem. Spomnimo se le prepira boginj Atene, Here in Afrodite, ki so izbrale Parisa za oceno svoje lepote. Ko se je odločil, kateri eni izmed njih bo dal jabolko (če dobro premislimo, v danem položaju ni mogel izbrati drugače, kot da je užalil preostali boginji), je obsodil na smrt stotine junakov. Ko sežemo po prepovedanem sadežu, preprosto ni več poti nazaj!

Smrt

Ena od lastnosti klasičnih pravljic, po katerih se razlikujejo od sodobnih slikanic, je gotovo odnos do smrti. V slikanicah je smrt še vedno dokaj tabuizirana, če pa je o smrti že govora, je slikanica posvečena predvsem procesu slovesa, žalovanja, sprijaznjenja. Primera slikanic, ki govorita o smrti, sta Čez veliko reko in še boljša Ptičje petje.

Zdi se, da je v klasični slikanici smrt prisotna na vsakem koraku. Včasih se pojavlja kar kot literarni lik, kot na primer v Andersenovem Slavcu.

Smrt se v pravljici lahko pojavi kar kot eden nastopajočih likov, kot v Maski rdeče smrti Edgarja Allana Poeja

Še pogosteje se s smrtjo srečamo kot z dogodkom, ki nekaj sproži. Kralj leži na smrtni postelji, kdor najde zdravilo zanj, dobi roko njegove hčere ... Ali pa se sinovi ob smrtni postelji pripravljajo na prevzem dediščine, vendar morajo pred tem opraviti še pomemben preizkus. Ali pa je za nek izjemen dosežek na voljo mamljiva nagrada (na primer roka kraljeve hčere), a neuspešne čaka smrtna kazen. Čeprav je smrt tudi v tem primeru lahko predstavljena zelo plastično (poraženci se spremenijo vkamne ali njihove glave nataknejo na kol ...), ni predstavljena kot najpomembnejši dogodek v zgodbi, ampak kot pretnja, zaradi katere junakova dejanja dobijo posebno težo.

Smrt je lahko predstavljena še bolj simbolno. V Sneguljčici, ki ji uspe 'umreti' kar trikrat, deluje že skoraj komično, saj je ves čas jasno, da bo po smrti prišla spet rešitev. V Trnuljčici izvemo, da je smrt le dolg spanec, v Rdečo kapico je prepričljivo vključena predstavitev simbolnega ponovnega rojstva ... V vseh treh klasičnih primerih, se po 'smrti' življenje naslovnih junakinj šele začenja.

Se pravi, da lahko potegnemo približen zaključek. Če v sodobni slikanici o smrti govorimo kot o koncu, s katerim se moramo sprijazniti in poiskati tolažbo, je v klasični pravljici smrt del procesa odraščanja, prevzemanja odgovornosti, torej del naravnega reda. Seveda je strašna, a če dobro premislimo, je strašna tudi svoboda. In kakšna je druga možnost?

Zmaj

Zmaji spadajo med najstrašnejše in najbolj občudovanja vredne nasprotnike v pravljicah. Zanimivo je, da jih najdemo tako v vzhodnjaški kot zahodnjaški mitologiji, vendar se njihove vloge kar precej razlikujejo.

Zmaj je mogočno bitje

Na vzhodu zmaj simbolizira srečo, modrost in dolgoživost. Osebe, rojene v letu zmaja (kitajski horoskop), veljajo za poštene in pogumne. Zmaji z vzhoda so lahko moškega ali ženskega spola, pogosto se pojavljajo v vlogi pomočnikov, vedno pa si zaslužijo spoštovanje.

Mitologija zahoda je zmajem manj naklonjena, čeprav jim ne odreka izjemnih moči. Zmaji (običajno so moškega spola) pogosto čuvajo zaklade (torej predstavljajo oviro na poti do bogastva) ali ogrožajo princeske (se pravi, da predstavljajo tekmeca v iskanju družice, še ene stopnje na poti doseganja osebne zrelosti). Grška beseda za zmaja ima dva izvora, eden govori o veliki kači ali kuščarju, drugi o jasnem vidu. Ker znajo zmaji leteti, imajo seveda odličen pregled na dogajanjem, torej jasno vidijo širšo sliko, kot se to tudi pričakuje od zrele odrasle osebe.

Zmaji so v vseh kulturah sveta povezani z osnovnimi, najmočnejšimi in najbolj surovimi silami narave. Največkrat bruhajo ogenj, včasih led ali strup, kar pomeni, da razpolagajo z izjemno močjo uničevanja. Čeprav stare legende zmaje uvrščajo tudi med ustvarjalce, je z leti v ospredju ostala predvsem njihova zmožnost uničevanja, zaradi česar so jih pravljični junaki neusmiljeno napadali, dokler niso zmaji praktično izumrli.
 

Zmaja z več kot eno glavo je dandanes težko najti

Zmaji se v sodobnejših pravljicah ne pojavljajo le manj pogosto, tudi njihova podoba se je spremenila. Večglavi zmaji so postali le malo večji kuščarji, njihova zvijačnost je pozabljena, postali so navadne surovine, ki spadajo le še na smetišče zgodovine. Pri tem ne gre le za praktične razloge (lažje je na primer narisati zmaja z eno kot zmaja z dvanajstimi glavami), skoraj zagotovo je glavni krivec naraščajoča samozavest človeka, ki se narave iz leta v leto vse manj boji in jo vse bolj dojema le kot sredstvo v službi lastnih interesov.

Zmaji so postali celo smešni

Toda tudi človeka zgodovina ni ravna črta in zmaji se v zadnjih letih vračajo v literaturo. Njihova priljubljenost narašča, pod svoje okrilje so jih vzeli naravovarstveniki (kajpak, po mnogih legendah so svet ustvarili ravno zmaji), v njihova žrela se spet vračajo inteligentni stavki. Čeprav so v zadnjih stoletjih zmaji iz občudovanja vrednih mitoloških bitij celo v grbih nazadovali do stopnje usmiljenja vrednega krokodila, lahko rečemo, da se njihova zgodba vendarle še ni končala.


Kdor hoče v življenju uspeti, mora še vedno obvladati/premagati/prelisičiti zmaja!

Zmaji ščitijo številna mesta in dežele